Ko sem zadnjič firbčen listal naš interni seznam testnih avtomobilov, sem zasledil, da na test zopet pride bavarska enica, in poleg klasičnih oznak 118d xDrive sport line je na koncu pisalo še nek ’shadow edition’ in še ’LCi’. BMW je začel proizvajati tudi jogurte? Mogoče brez maščob, sem si mislil, ampak njihovi avti že itak od nekdaj nimajo salastih zaplat (razen X6), ki bi ovirale dinamiko med ovinki, zato so mi te čudne oznake ostale neznanka. A le za nekaj minut, dokler nisem zavrtel telefona in poklical v naključni salon.
V začetku leta 2017 so pri BMWju čisto rahlo prenovili svojo enico, ker je že tako stara - od 2011 jo že gledamo - in ji dali nekaj novih, skoraj nevidnih dodatkov. V bistvu lahko celotno osvežitev strnemo v tri kategorije: luči, multimedijski sistem in materiali v notranjosti. Kakorkoli, na drugi strani telefona so mi povedali, da je LCi njihova interna oznaka, ki poimenuje življenjsko dobo avtomobila, torej 'Life Cycle', medtem ko tisti 'i' še vedno ostaja skrivnosten. Shadow edition pa je nova linija, ki dodatno osvežuje samo tri najvišje rangirane verzije serije 1, in sicer M sport, sport line in nabriti M140i. Tale modrina pred vami je predstavnik sport line in poleg tega paketa vas bo dodatna senčna edicija stala okoli 800 evrov. Slab tisočak vam torej prinese črne ledvičke, malenkost bolj zatemnjene luči in v primeru opreme M sport tudi izpušno cev, ne boste verjeli, v črni barvi. Pač, nekoliko so ga osenčili, zato da vam lahko zaračunajo tisočak več.
Notranjost so nekoliko prevetrili pri vseh enicah, ne samo pri osenčenih, tako da je zdaj del pred sopotnikovim sedežem malce lepši, okoli gumbov na vratih je nekaj več kroma in nova je oblika zračnikov. Računalniški vmesnik je po novem tudi iz novejših BMW-jev, merilniki pa so zdaj lepši, še bolj črni, četudi digitalnih očitno v enicah še ne bo. So pa zato bolj ravni in vas poskušajo ukaniti, da so digitalni. Materiali na dotik ostajajo enaki tudi v primeru edicije shadow, vendar si lahko v kombinaciji z opremo M sport po novem omislite nekaj več klavirskega laka, lesa ali pa aluminijastih zaključkov. Skratka, nič pretresljivega.
Dvolitrski '150-konjski' oz. 110-kilovatni dizel, po BMWjevo 118d, smo že tolikokrat vozili in tolikokrat povedali, da je preglasen, ko ga priganjate, sicer pa čisto spodoben, da se ne bom več ponavljal. Pije dobrih 5 litrov, če pazite, sicer pa 6, nam na testu še tri decilitre več. Za niti ne najbolj švohoten motor v ponudbi je poraba izvrstna. Je pa tale enica, čeprav je praktično že fosil med aktualnimi modeli, še vedno tako prepričljiva na cesti, da se boste tisti, ki vam je občutek med vožnjo najpomembnejši, še vedno obračali k njej. Kabina vas objame kot nobena pri konkurenci, volan se zlije z vašimi rokami, odzivnosti krmilnega mehanizma pa še vedno ni para, zato BMWjev moto 'užitek med vožnjo' nikakor ni iz trte zvit. Tudi ročni menjalnik je več kot odličen, boljše lovi vrtljaje pri prestavljanju, kot bi jih jaz sam. Saj veste, takoj ob menjavi prestave, ko začnete popuščati sklopko, elektronika sama dvigne vrtljaje, da se lepo poklopijo z novo prestavo, kar botruje brezšivni vožnji.
47 tisočakov in pol za tako motoriziran najmanjši BMW z ročnim menjalnikom je pač že na meji spodobnega.
S takšnimi ’polovičnimi’ osvežitvami Bavarci enico obujajo od skoraj mrtvih, ampak bi bilo po moje bolje, da bi ji še malo spustili ceno. 47 tisočakov in pol za tako motoriziran najmanjši BMW z ročnim menjalnikom je pač že na meji spodobnega. Res je, da je BMW-jeva enica še vedno eden izmed najboljših, če ne kar najboljši predstavnik v tem razredu kompaktnih prestižnežev; vsaj, kar se vozne dinamike tiče. Kljub bogati testni opremi in štirikolesnemu pogonu pa šepa na praktično vseh ostalih področjih: od svežine zunanjosti in kabine do asistenčnih sistemov, zato bi bila ob 10 tisočakov nižji ceni tudi ocena boljša.