Ne peljite ga v Monte Carlo

Ko smo lansko pomlad v tem velikem primerjalnem testu ob bok postavili skoraj vse tekmece razreda in jih ocenili, je zmagal prav dedek yeti. Drži, da so se potrebe in želje kupcev križancev v zadnjih letih precej spremenile, a če potrebujete uporabnega, je yeti še vedno eden najboljših. Sicer sem prepričan, da ga v Monte Carlu kljub zanimivi opremi z enakim imenom in vizualnimi dodatki ne bi opazil niti tisti, ki v tamkajšnjem hotelu pomiva posodo, a vseeno takšen izgleda precej dobro.

Torej, uporabnost in prostornost sta daleč največji odliki. Kjer je večina tako velikih križancev za družinsko uporabo premalo prostornih, yeti zlahka prevzame vlogo prvega ali edinega vozila pri hiši. Prtljažnik je velik in oglat, tudi polno odlagališč in pritrdilnih mrežic ima, uporabnost je skratka super. Potnika v drugi vrsti sedita dobro, prostora je veliko in klop je dovolj udobna, kar tudi ni tako samoumevno. V primerjalnem testu se je lepo pokazalo, da prostornost sicer skoraj nikoli ni vprašljiva, sta pa udobje in postavitev klopi elementa, kjer se stvari obrnejo. No, yeti je eden najboljših, zamer na tem področju nimam. In tudi spredaj cenim ogromno število uporabnih odlagališč, očitno je, da so že pred leti ta avtomobil izdelali z mislijo na dobrobit potnikov.

Manj yeti znotraj navduši z oblikovno razgibanostjo, pač, vse skupaj je precej zadržano, kot od znamke tudi vedno pričakujte. Uporabno, a skoraj dolgočasno, ampak dobro izdelano, občutek je znotraj prijeten, zato pa z opremo Monte Carlo toliko bolj zaživi z atraktivnimi rdečimi šivi. Monotonost razbije tudi zaslon na sredini, pri katerem hvalim predvsem odzivnost in nasploh smiselno razporejene menije, najpomembnejše in najpogosteje uporabljene funkcije pa imajo še vedno fizična stikala, kar je tudi super.

Leta se temu križancu najbolj poznajo med vožnjo. Tukaj sicer hvalim enostavnost in zelo dober občutek na primerno obteženem volanu, ki vliva veliko zaupanja, vendar pa vožnja malo že meji na dolgočasno in okorno. V zavojih yeti nikakor ni tako lahkoten kot novejši predstavniki, obenem pa je tudi blaženje nastavljeno precej na čvrsto, zato na slabih podlagah bolj pretresa. Če boste izbrali štirikolesno gnano izvedenko, vzemite močnejši motor, temu dvolitrskemu TDI s 81 kW je kar manjka, kakšno pospeševanje na avtocesti je dokaj žalostno. Posledično ga boste večkrat priganjali, zato tudi poraba ne bo manjša od tiste pri močnejšem.

Sicer je tudi pri večjih hitrostih yeti čisto soliden, več kot to pa ne. Takšnega priporočam tistim, ki se boste večkrat zapeljali na kakšno neutrjeno podlago; kljub temu da tole ni kleno terensko vozilo, zlepa ne omaga, štirikolesni pogon je res zmogljiv. Krasna zadeva za družinske izlete na kakšne oddaljene in slabo dostopne plaže, v gore, do katerih vodi slabo utrjena pot, in podobno. No, tudi za vsakdan bo seveda dober, vseeno pa naj bodo terenske vrline eden od razlogov za nakup.

Glede na celoto se mi tudi cena dejansko zdi dobra, yeti jo zlahka upraviči. Osnovni je precej ugoden, takšen z opremo Monte Carlo in z dvolitrskim motorjem TDI ter s štirikolesnim pogonom pa stane 24 'jurjev'. Še vedno ponudi veliko za svojo ceno, vseeno pa mu ob takšnem znesku kakšno stvar že bolj zamerim, predvsem premalo lahkotno voznost in pomanjkanje oblikovne domiselnosti. Tekmecev je namreč veliko in 'v zelje' mu konkretno skače vitara, ki je ravno tako prostorna in uporabna, ima dobre motorje, štirikolesni pogon pa še cenovno je zanimiva. Edina razlika v prid yetiju je prijetnejša notranjost, predvsem zaradi boljših materialov. Kompromisi, vem, vsega pač ni enostavno imeti. Vsaj za soliden znesek ne.