Kitajskega vpliva ni videti nikjer. Kot bi se še sami sramovali (denarnega) porekla; na sedežih je celo majhna švedska zastava, da ne bi kdo pomislil, da se je vse skupaj sfižilo. Sicer pa si je XC90 na preizkusnih trčenjih pridobil še laskavi naslov najbolj varnega avtomobila na svetu. Ne varnega v smislu, da si bo v njem Putin naslednjič kar brez spremstva ogledoval našo lepo deželico in mu morebitni izstrelek ne bo mogel do živega, temveč varnega v primeru trka. Ja, volvo XC90 je v tem trenutku najprimernejši osebni avtomobil, če že mora priti do trka. Švedski varnosti torej ostaja kljukica.
Ampak pri predstavniku takšnega razreda vozil, ki nikakor niso poceni in jih poleg žena nogometašev kupujejo še vsi ostali, ki se radi pokažejo, ni dovolj le, da so varni. Plačani znesek se mora tudi videti navzven. In se, XC90 je zelo markanten, sploh sprednji del kar izžareva švedsko eleganco. Nastopaški je in zato bo v poplavi audijev, mercedes-benzov in BMW-jev vedno izstopal. Prav predstavljam si ga poleg moderne hiše, v kateri je v minimalistični dnevni sobi še hudo ozvočenje Bang&Olufsen. In čeprav mi ta segment vozil zaradi številnih razlogov ni posebej pri srcu, moram priznati, da je XC90 dovolj poseben in drugačen, da se mi zdi zanimiv. Edino paketa R-design sam ne bi izbral, ker mu bolj paše čista eleganca, dodatni agresivni podaljški pa malo manj.
Znotraj je eleganten v vsakem primeru. Vse je pospravljeno in lepo oblikovano, stikal je malo, materiali pa odlični. Tipičen volvo, skratka. Na armaturni plošči so prava karbonska vlakna, gumb za zagon je iz pravega stekla, vse ostalo pa je pravzaprav prekrito z usnjem, ki ga nikakor ni malo, saj je avtomobil velik. Celo zgornji del armaturne plošče, zato vse skupaj izgleda fantastično. Sedeža sta kajpak zelo udobna in nastavljiva v vse smeri, ogrevana ter hlajena, ponujata pa tudi masažo. Vse, kar je v tem trenutku v prestižnih vozilih glede sedežev aktualnega, je tukaj. Ker je XC90 nesramno velik, skoraj pet metrov ima v dolžino, je tudi prtljažnik razkošen, na drugi klopi je prostora ogromno in celo šesti ter sedmi sedež ponujata nekaj prostora. Mislim, ni ga le za silo, čeprav odraslih potnikov tja vseeno ne posedajte.
Najbolj atraktiven je seveda z voznikovega sedeža. Ogromen zaslon je zelo odziven, pravi tablični računalnik in eden najhitrejših v avtomobilih. Ker je pomikanje po menijih dobro zasnovano, posebnih pripomb skoraj nimam, želel bi si le še dodatna fizična stikala za klimatsko napravo, ker bi lahko nastavitve hitreje in bolj varno spreminjal. Pa seznam varnostih sistemov je v meniju malce nelogično organiziran, ker gumbi niso vsebinsko smiselno združeni po sklopih, in med merilniki potovalnemu računalniku ne morem dodeliti prikazovanja podatka o povprečni porabi ter moram zanj brskati po meniju velikega zaslona, kar je zamudno.
Da je XC90 velik, je jasno predvsem v mestu ali na ozkih parkiriščih, sicer pa niti ne. Seveda, velikost se čuti, ni pa naporen ali štorast, samo velik. Udoben je bolj od marsikaterega tekmeca, ravno udobje pa je pogosto stvar, ki jo pri tako visokih gmotah kritiziramo. Tukaj je nagibanja malo, a avtomobil vseeno ne pretresa potnikov na slabih podlagah kljub kar 22-palčnim platiščem. Mislim, drobna pretresanja ostajajo, temu se ta segment vozil enostavno ne more izogniti, a ob tako velikih platiščih je udobje vseeno na neverjetno visokem nivoju. Za vrhunski izgled morajo biti takšna, sicer pa bodo manjša ponudila še več udobja. Voznik preko volana dobi dovolj povratnih informacij, četudi krmilni mehanizem ni na nivoju najboljših. V vozilu takšnega kova namreč ne pričakujte, da boste začutili, kdaj ste zapeljali čez cigaretni ogorek, a nič zato. Ob umirjeni vožnji tega podatka niti ne boste potrebovali.
Morda je še največje razočaranje motor. Z njim ni nič narobe, vsaj nič oprijemljivega ne, je pa ob izgubi enega valja izgubil tudi zvok in svoj značilni karakter. Ekologija je pač zahtevala čistejše agregate, zato je motor D5 sedaj štirivaljni. Moči mu ne manjka, lepo je prožen, celo porabi lahko spodobno malo, kakšnih devet litrov, ampak vseeno mu nekaj manjka. Tisti, ki ste se vozili s petvaljnim D5, boste to razumeli. Zvok ni šarmanten, za štiri valje sicer niti ni neprijetno robat, a zanimiva nota mu manjka. Kar se tiče zmogljivosti, nimam pripomb, povsem suveren je in odločno pospešuje, tudi zahvaljujoč hitremu menjalniku. Ta je odličen, česa drugega sicer niti ni za pričakovati, a vseeno povem. Lepo in uglajeno prestavlja.
Na srečo motorno brnenje lahko odmislite in enostavno povečate glasnost avdiosistema, enega najboljših na trgu in tudi to je bila od nekdaj Volvova specialiteta. Bowers&Wilkins je poskrbel, da je zvok res odličen, podoživite lahko celo občutek dvorane v Göteburgu. No, nekakšen približek, ampak vseeno vrhunski. Ni poceni, a poceni ni niti avtomobil sam, zato mu takšno ozvočenje enostavno pripada.
Če vas bo kakšen nevoščljivec pobaral, da je to kitajski polizdelek, ga kar lepo umirite. Kljub vzhodnjaškemu lastništvu je to še vedno pravi švedski avtomobil, sploh po kakovosti in izdelavi. No, pa po obliki. In ceni: takšen stane le malo manj od stotice. Evrskih tisočakov, da ne bo šel kdo preračunavat kitajskih juanov!