Tarča pogledov

Zdi se mi, da bi se naokoli moral voziti vsaj s ferrarijem 458 in ničemer manj opaznim, da bi mimoidoči avtomobil opazili enako hitro. Na tem področju je Hyundaiju nedvomno uspelo. Čeprav je morda kdo pričakoval prihod zmogljivega modela genesis, zaenkrat pri Hyundaiu v obliki športnega avtomobila lahko dobi le velosterja. Ta je zamenjava za nekdanjega kupeja in še zdaleč ni tako zmogljiv kot genesis, kar pa sploh ne štejemo za slabo. Marsikomu namreč izjemne zmogljivosti sploh niso v planu, glede na visoke cene goriv bi večina imela rada le zanimiv in atraktiven avtomobil, zmogljivosti pa so postranska stvar. In za takšne je veloster. Če si ga boste kupili pa se le pripravite, da vas bo marsikdo pocukal za rokav in želel več informacij.

Avtomobil je posebnež, ni dvoma. Ne le zaradi klinasti oblike in detajlov, zaradi katerih izgleda resnično atraktivno, temveč tudi zaradi zanimive razporeditve vrat. Ta 'kvazi-kupe' je namreč štirivratnik, ki na desnem boku skriva par vrat, na levem pa le ena. Voznikova vrata so posledično daljša in prijaznejša za vstopanje ter obenem manj prijetna na ozkih parkiriščih, sovoznikova vrata pa so občutno krajša. Za njimi so potem še ena, ki močno olajšajo vstopanje na zadnjo klop, a tudi slednja so uporabniško omejena. Višji se boste skoznje le s težavo 'stlačili', vsekakor pa lažje kot skozi tista na levem boku. Vrata so tudi na pravi strani, ko boste otroke pripeljali pred vrtec, bodo izstopili na strani, kjer je pločnik in ne cesta. Prostora na zadnji klopi in v prtljažniku z visokim robom pa je več, kot bi si mislili. Zadaj dejansko lahko dokaj udobno sedijo tudi odrasli.

Ker veloster ni tipičen družinski avtomobil, temveč avto za uživanje, najprej k vozniku. Ta sedi v precej dobrih sedežih, s položnim kupejevskim vetrobranom nad seboj, občutek pa je prijetno športno utesnjen. Preglednost je za takšen tip vozila dobra, k svetlosti pa je v testnem velosterju pripomogla še panoramska streha. Delovno okolje je sicer funkcionalno in lepo na pogled, a s trdo plastiko vseeno deluje nekoliko ceneno in tu zna marsikateri tekmec ponuditi prijetnejše okolje. Tudi modra osvetlitev vsepovsod je že zdavnaj preživeta.

Da veloster ni nikakršen športnik, dokazujeta dve stvari. Prva je komunikativnost krmilnega mehanizma, ki je slaba. Če je že samo podvozje dokaj čvrsto in se v zavojih ne nagiba kaj dosti (mimogrede, posledično grbine dokaj slabo požira), se zelo hitro ne boste upali voziti, ker preko volana ne boste dobili kaj dosti informacij. Težko je namreč oceniti, koliko ste zavrteli kolesi in kako natančno postavili avtomobil v zavoj. Tudi prelahkoten servo pri tem ne pomaga.

Druga stvar je precej anemičen motor s prostornino 1,6 litra in z nekaj več kot 100 kilovati moči. Pospeškov sicer ne boste merili s koledarjem, sunka v hrbet pa prav tako ne boste doživeli. Ko ga zavrtite nekje do 5000 vrtljajev, se malce prebudi, a kaj, ko mu po zvoku sodeč priganjanje niti ne ustreza prav dosti. No, takrat je tudi precej glasen, pri umirjeni vožnji pa vam bo popil vsaj osem litrov. Motor testnega velosterja je bil povezan s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom. Ta omogoča tudi športen način prestavljanja in prestavljanje na roko s pomočjo obvolanskih ušesc, a ni posebej hiter. Kar dejansko zopet dokazuje, da avtomobil ni športnik.

Pred nakupom takšnega avtomobila je zato najprej potrebno razčistiti, kaj si od njega sploh želimo. Če je odgovor atraktivno vozilo, potem nakup priporočam; zlasti v takšni barvi vas veloster ne bo pustil na cedilu. Če pa so vmes tudi druge vrline, potem je na trgu precej boljših alternativ. Za 26.000 evrov, kolikor stane testni, si lahko omislite brutalnega megana RS, manj športen, a kompletno precej boljši avtomobil pa je denimo volkswagen scirocco. Da bo veloster pariral slednjemu, mora na številnih področjih dobiti še kar nekaj izboljšav.