V času prve vitare med malimi terenskimi avtomobili ni bilo veliko konkurence, zato je našla kar nekaj navdušenih voznikov, medtem ko so danes v nekem drugem svetu tu renault captur, peugeot 2008, škoda yeti, opel mokka, mazda CX-3 ... se sploh ne splača naštevati vseh, ker zdaj veste, kam spada. Suzuki je večja znamka, kot si verjetno mislite, le v Sloveniji je bila zapostavljena zadnja leta. Z novo vitaro bi se lahko stvari hitro spremenile, če bo ljudem dovolj všeč na pogled. Ja, zdaj se avtomobili še bolj prodajajo zaradi všečne oblike, tehnika ni več tako pomembna, zato je Suzuki za vitaro pripravil tudi nekaj zelo privlačnih barv.
Ravno testni model je ni imel, deloval je bolj zadržano, hkrati pa je bil tudi zelo bogato opremljen in verjetno ne bo predstavljal najbolj pogoste izbire pri nas, čeprav še vedno dobite veliko za svoje težko prigarane evre. Dobrih 24 tisoč evrov hočejo pri Suzukiju za takšno vitaro, ki ima štirikolesni pogon, dizelski motor in paket opreme elegance. Že samo zaradi pogona gre za zelo zanimiv avtomobil, ker ga nima ravno vsak konkurent. Gre za standardni sistem, ki ima med osema elektromagnetno sklopko, ta pa po potrebi ali če vi pritisnete na gumb med sedežema, največ polovico navora prenese še na zadnji kolesi. Odziv je spodobno hiter, pri nekaterih podobnih sistemih se včasih sprednji kolesi že cel obrat zavrtita v prazno, ko končno 'primeta' še zadnji, tukaj pa se vse skupaj zgodi dosti hitreje. Če se ravno kam zakopljete, pride kar prav, ne dela pa čudežev kot nekoč prava terenska vitara s sredinskim diferencialom in celo reduktorjem. Kot so pokazali moderni vozniki, tega ne potrebujejo in zato sta tudi pri novi vitari v normalnih pogojih vožnje ves čas gnani samo sprednji kolesi. To boste seveda še kako cenili, ker je s tem poraba goriva zelo dobra.
Suzuki že dolgo sodeluje s Fiatom zaradi dizelskih motorjev, zato smo podobnega že marsikje vozili. 1,6 litra delovne prostornine ima in 88 kilovatov (120 'konjev'). Motor je zelo lepo prožen, menjalnik ima šest prestav in je dokaj natančen, le preveč hitri ne smete biti pri prestavljanju, če ne želite, da se ročica zatika. Je pa sam motor dokaj glasen, sliši se ga bolj kot pri konkurenci, in precej robato deluje pri manjših hitrostih, potem ga pa itak preglasi veter. Vseeno je poraba na testu ves čas znašala pod 6 litrov na 100 kilometrov, kar je zelo dobro za tovrsten avto.
Celo vožnja je na presenetljivo visoki ravni. Manjka le še boljši občutek na volanu, ker se servo preveč vmešava, sicer pa je vitara kar lepo vodljiv avto. Morda je po občutku malo premehek, ampak je zato tudi vožnja razmeroma udobna in avtomobil se ne stresa kaj dosti na manjših neravninah. Po merah sodeč se zdi kar pravšnji za naše ceste in voznike, sicer pa je tudi sama kabina dovolj prostorna, da normalno visoki ne boste imeli težav. Prtljažnik je po merah nekako v povprečju razreda, je pa precej kvadraste oblike in z nizkim nakladalnim robom, da je lepo uporaben. Tudi velik otroški voziček gre zlahka vanj.
Edino, kjer Japonci res zaostajajo za svojo konkurenco, je oblikovanje notranjosti. Vem, da marsikoga moti, če je vse skupaj na videz pusto, brez domišljije, čeprav je sama armaturka v vitari uporabna in pregledna. Na vrhu sredinske konzole je velika in privlačna ura, pod njo dovolj velik in lepo odziven zaslon na dotik, nižje pa nič nepotrebnih gumbov več, samo še tisti za klimatsko napravo in uporabni predalčki. Brez nepotrebnega kompliciranja, ampak tudi brez pravega oblikovalskega navdiha. Model vitara si ni več niti malo podoben, če ga primerjamo s predhodnikom, zato bi lahko imel tale suzuki tudi čisto drugo, novo ime. Ampak je vitara tako zasidrano v našem spominu, da bi bilo skoraj škoda ob vseh vrlinah, ki jih spet ponuja.