Obisk pri psihiatru

Domišljija slovenskih kupcev premijskih vozil je dokaj omejena in zato na cestah v veliki večini videvamo le predstavnike magičnih treh znamk. Mercedes-Benz, BMW in Audi so tisti, ki v svoje prodajne salone uspejo privabiti največ ljudi z debelejšimi denarnicami, na ostale znamke pa večina kar pozabi. Na Volva že, ampak v določenem pogledu je ta znamka od omenjene trojice celo bolj zanimiva.

Volvo s svojim švedskim poreklom zna v vozniku vedno znova pustiti poseben pečat. Vsakič, ko se usedem v katero od njihovih vozil, me hitra vožnja mine. Ne zaradi slabih voznih lastnosti, temveč zaradi posebnega karakterja avtomobila, ki deluje kot nekakšen psiholog. Delovno okolje je prijetno, vedno vrhunsko izdelano in minimalistično, predvsem pa neverjetno umirjeno. XC60 seveda ni nov, le malo so ga prenovili, da ostaja sodoben, z ostrejšimi žarometi pa vizualno hitrejši, da lažje kljubuje X-trojki, Q-petici in GLK-ju. In ker je volvo, pomeni, da je dovolj poseben in se z njim le zapeljite, če kupujete enega od takšnih avtomobilov.

Je tako čvrst kot X3? Ne, nikakor! Je tako lahkoten kot GLK? Ah, kje pa. Je namenjen vsakemu drugemu, ki ima preveč denarja in premalo domišljije? Niti najmanj! Ne bom veliko zgrešil, če kar posplošim, da so podvozja vseh modelov omenjene trojice znamk v večini primerov bolje dodelana, da so motorji boljši in varčnejši, da so menjalniki velikokrat hitrejši in bolj prepričljivi. Še bi lahko našteval, ne bom pa veliko zgrešil, če posplošim še, da so modeli teh treh znamk vedno preveč generični in so povezave z drugimi modeli posamezne znamke preveč očitne.

Volvo je vedno malo samosvoj in vedno je poln zanimive varnostne opreme, včasih perfektno delujoče in včasih malo manj. Ta je imel denimo luči s samodejnim prilagajanjem snopa, ki jih vsekakor priporočam, ker delujejo brezhibno. Imel je tudi sistem za prepoznavo znakov in tega ne potrebujete, ker ne prepoznava naselij, niti znakov, če vozite po levem od dveh pasov. Vgrajena navigacija je delovala dobro, odlična sta bila tudi opozorilnik pred trčenjem in sistem za prepoznavo vozil v mrtvem kotu.

Tokratni testni XC60 je imel še nastavljivo podvozje, kar je nekaj najbolj nepotrebnega v tem avtomobilu. Resnično ga ne potrebujete. Ta volvo je dokaj okoren, bolj kot nekateri tekmeci. S spreminjanjem trdote ni nič manj okoren, ampak le zelo trd, zato sem se ves čas vozil v načinu comfort, pa imam sicer rad trde avtomobile. Tako je XC60 lepo udoben, resnično suvereno blaži neravnine, kot nekakšna udobna varnostna kletka na kolesih je.

Od nekdaj mi je všeč tudi petvaljni dizelski motor z oznako D5, ker je zelo suveren, predvsem pa ima čisto nedizelski zvok. Kot kakšen majhen tovornjak je ob pospeševanju, ampak v dobrem smislu. In tudi odlično sodeluje s samodejnim menjalnikom, ki je sicer zelo dober, ni pa na nivoju najboljših menjalnikov na trgu. Ima pa motor eno veliko hibo in sicer porabo goriva. Skoraj ves čas testa sem se vozil lepo umirjeno in je bila povprečna poraba skoraj vedno več kot devet litrov, pod to številko sem prišel le malokrat. To je preveč, tudi če imate veliko denarja in vam ni težko odšteti dobrih 65.000 za sam avtomobil.

Torej XC60 je prepričljiv stroj, ampak zaradi malenkost drugačnih vrlin. Vedno bo prepričeval s kakovostno izdelavo, z vrhunskimi varnostnimi elementi in z več kot povprečno dobrimi podvozji, motorji in menjalniki. Čeprav ga prav na slednjih področjih nekatere znamke prehitevajo. In vedno bo vrhunski s svojim umirjenim karakterjem, ki ga bo prav nežno integriral še v vas. Zato nastavljivega vzmetenja ne potrebujete, ker boste bolj cenili udobje, in za ta denar raje vzemite vzvratno kamero, sicer jo boste velikokrat pogrešali, ker je nazaj slabo pregleden. Kot vsi takšni avtomobili.