Ne bode

Morda je druga najpomembnejša cena. Cactus je tudi tu močan, saj osnovni stane le 13.900 EUR pa ne gre za majhen avtomobil, čeprav bi po oznaki C4 v imenu sklepali, da gre še za večji. Tovarna ga tudi sicer primerja z omenjenim modelom in se hvali, da je cactus lažji in varčnejši, po moje pa bi bila tehnično bolj ustrezna oznaka C3 cactus, saj na manjšem modelu tudi bazira, čeprav ima daljše medosje. Ampak oznake na koncu niso pomembne toliko, kot sam avtomobil. Z izgledom spredaj navdušuje, saj izgleda zelo futuristično po zaslugi ozkih led luči, kot da bi se preveč izčrpali pri oblikovanju nosu, pa so ga potem brez idej oblikovali zadaj. Nekam nerodno izgleda, brez okusa. Odlična rešitev so z zrakom napolnjeni poliuretanski paneli, imenovani airbumps. V barvah, ki z leti ne zbledijo, hkrati skrbijo za manjše stroške manjših popravil. V bistvu jih sploh ne rabite, ker lahko brcate vanj in se pač nič ne pozna, tako da bo cactus na parkiriščih manj popikan.

Podobno domiselna je kabina z nekaterimi edinstvenimi rešitvami, ob katerih se konkurenca na trenutke res zdi kot le kup pločevine s sedeži v njej. Prav sprednji sedeži, pogojno bi lahko rekel celo klop, so na primer nekaj posebnega, saj je med potnikoma še povezovalni del, kjer je lahko veliko sredinsko naslonjalo ali pa sedišče, če kdo želi sedeti res blizu voznika. Med vožnjo sicer težko, ker je potrebno biti pripet z varnostnim pasom, na kakšnem osamljenem parkirišču pa že. Načini uporabe so številni in tisti z domišljijo so lahko v cactusu še kako kreativni. Vse skupaj samo ob samodejnem, oziroma tehnično pravilno, robotiziranem menjalniku.

Tudi če nas na Citroënu prepričujejo, da je takšen menjalnik super, nas nikakor ne prepriča. Dobro je, da ima zdaj 6 prestav in vi ne rabite početi nič, ker s sklopko upravlja robot tam nekje pred vami, vi pa mu ukazujete samo s tremi velikimi gumbi na dnu armaturne plošče ali ušesoma za volanom, da mu včasih poveste še kaj po svoje. Ampak – vse skupaj se dogaja takoo počaasii in ravno, ko hočete kdaj na hitro pospešiti, v tistem trenutku prestavi višje, potem pa traja, da nazaj v nižjo, in raje si ne predstavljajte, kako se lahko jezi na vas kdo v prometu, če se že sami ne ... Konkurenčni sodobni robotizirani menjalniki z dvojno sklopko nimajo takšnih težav, tako da je čas, da Francozi naredijo tudi tukaj premik naprej. Po nekaj dneh se sicer na počasno delovanje navadite, pričnete sami popuščati plin tik pred menjavo, da gre vse skupaj bolj gladko, in vam počivanje leve noge začne goditi, vseeno pa vas na trenutke delovanje lahko razjezi, zato vsekakor priporočam ročnega, čeprav s tem izgubite edinstveno postavitev sedežev.

Velik in zelo uporaben predal pred sovoznikom, ki se odpre navzgor, je prav tako nekaj posebnega, ker so zračno blazino prestavili na strop. Pa še veliko več prostora je s tem nastalo za noge, da je lahko celotna kabina dovolj prostorna, čeprav je avto v resnici po merah zunaj precej majhen, tako pa lahko dokaj normalno v njem sedijo tudi štirje odrasli. Celo prtljažnik s prostorom ne razočara, bolj s samo uporabnostjo, ker je nakladalni rob zelo visok in neroden ob tovorjenju težjih predmetov. V njem se tudi očitno pozna varčevanje, ker so določeni deli kar pločevinasto goli, v kabini pa boste to zaznali na primer med iskanjem stropnih ročajev, ki jih sploh ni, zadnji bočni stekli se odpirata samo na stran, volanski obroč pa bi vseeno moral biti nastavljiv še po globini, ker je za tiste z daljšimi nogami lahko nameščen predaleč stran. Res je, v osnovi gre za dokaj ugoden avtomobil, pri testnem pa cena z več kot 18.500 evri ni bila več glavni magnet, zato smo lahko upravičeno zahtevni.

Sploh pri osrednjem vmesniku. Prikazovalnik pred voznikom je všečen, dobro se vidi nanj, vse je digitalno, veliko bolj pa lahko jezi tisti na vrhu armaturke, ki ima velik zaslon, ampak v cactusu se preko njega upravlja s praktično vsem in ker vse skupaj deluje precej neodzivno in ker nimate občutka, kaj točno pritisnete, tudi ni preveč varno med vožnjo. K sreči so ikone velike in sčasoma se na vse skupaj navadite, tudi grafika je všečna, vendar bi bila boljša rešitev s še dodatnimi namenskimi gumbi, sploh za upravljanje prezračevanja. Ergonomsko gledano so torej takšne 'digitalne' rešitve precej slabše od predhodnih 'analognih' z velikimi gumbi, po drugi strani pa vse izgleda bolj pospravljeno, minimalistično in s tem moderno, vsekakor pa je zato tudi več prostora za drobnarije.

V cactusu ga je dovolj, sedeža pa imata kljub zanimivi postavitvi spredaj vseeno dovolj bočnega oprijema. Morda sta malo premehka in lahko bi bilo še več ledvene opore, s čimer bi bila bolj udobna na daljših vožnjah. Do tukaj vse pričakovano francosko, manj pa smo vajeni, da se tudi pelje spodobno. Za razliko od nekdanjih citroënov je podvozje malo trše in se zato cactus bolj odločno požene čez ovinke. Še zdaleč ni namenjen divjanju, je pa občutek malo boljši, manj odsoten, tudi nagibanja ni veliko, pozna se le slabša zvočna izolacija, ker v kabini dobro slišite težko borbo podvozja s slabimi cestami. Ne odločajte se za še večja platišča od 16-palčnih, ker bo sama vožnja še manj udobna in glasna, saj cactus ni avtomobil, s katerim bi želeli hitro voziti. Če že ima dovolj dobro lego v ovinku, je po drugi strani volan predaleč, motorjev pa tudi ne razganja od moči.

Dizelski motorji so že v osnovi precej dražji, tukaj pa je od začetka ponudbe zraven menjalnik Efficient Tronic. Če želite ročnega, ne bo cactus nič cenejši, bo pa še za 8 'konjev' močnejši motor in bolj čist s tehnologijo blueHDi. V testnem primeru je imel 92 'konjev', torej 68 kilovatov in 1,6 litra prostornine, poraba pa je tudi na testu znašala le okoli 5 litrov in pol, torej gre za precej varčen motor. Kljub počasnemu menjalniku, ki mu vzame veliko volje, se zdi primeren za velikost in predvsem majhno maso cactusa, zato je tudi poraba v mestih razveseljivo majhna. Res pa je, da s ceno v takšnem primeru in ob bogati opremi posegate že v kakšen višji rang vozil, tako da je mogoče bolj smiselno kupiti cenejši bencinski motor in se malo vzdržati pri opremi. Gre namreč za še kako zanimiv avtomobil, eden bolj posebnih v zadnjem času, zato mi je všeč. Sam bi sicer izbral predvsem drugačen menjalnik, mogoče tudi barvo, ampak tole je za moje pojme eden bolj naprednih avtomobilov zadnjega časa, kljub temu da mehanika ni nič posebnega. Vidite, Citroën si še vedno upa, jaz pa upam, da si bo čim večkrat. Temu manjka le še kakšna bodica več, da bi zasvojil širšo publiko.