Verjetno je, saj se vam bo investicija kar hitro povrnila. Izračunali smo, ja, izračunali, kajti potovalnega računalnika nima, da boste z dacio porabili 6,5 litra bencina na 100 km, plina pa slabih 8 litrov, kar je solidna poraba za LPG. Razlike med vožnjo glede na gorivo ne boste opazili, motor se živahno zavrti v vsakem primeru, čeprav pa boste imeli pri kurjenju plina na voljo cela dva kilovata manj.
Notrajnost je identična kot v standardnemu sanderu, da gre za različico LPG, boste spoznali samo po dodatnem gumbu in prikazovalniku nivoja, ki je nameščen na res čudno mesto, spodaj poleg odlagalnih mest in prestavne ročice. Gumb za preklop med gorivoma se nahaja v sredini te okrogline in tudi ni nič kaj ugleden. Kajpak je bilo tako najceneje. Bolj kot mesto moti njegova nenatančnost, saj je med izklopom in vžigom motorja variiral za celi dve črtici. In to od skupnih petih. Tako da se boste za preostali nivo plina morali zanesti na občutek bolj kot na kaj drugega. Ampak nič hudega, jasno je, da se s polnim rezervoarjem prevozi nekje 400 kilometrov, potem pa ostane še tisti za bencin, če plina zmanjka. Fino je tudi, ker je Landirenzov sistem lepo integriran, tako da pri točenju plina ne rabite nastavka (krožnega adapterja), ampak pištolo priklopite kar direktno na šobo, s čimer privarčujete na času in še z nastavkom vam ni potrebno kolovratiti okoli ali fehtariti zanj na bencinskih postajah.
Znotraj je seveda vse plastično, avto je pač poceni in mehkih materialov ni za pričakovati. Ogledala so nastavljiva ročno, volan pa sploh nič, kar zna biti za tiste nestandardnih proporcev sila moteče. K sreči je zame bil položaj kar dobro postavljen, za koga pa mogoče ne bo. Sedeža nimata nobenega bočnega oprijema, je pa tukaj velik zaslon in navigacija za celo Evropo, kar pa je že nadstandardno. Testni sandero je imel celo tempomat. Z nobeno opremo pa ne boste mogli dobiti normalnega naslona za levo roko, tako da bo dlan obsojena na plapolanje. Skratka, hecna izbira opreme, ki pa je povečini poceni. Če bi se odpovedali kovinski barvi, ki je skupno ceno povečala za dodatnih 400 evrov, bi prišli celo pod deset tisočakov. Mi je pa všeč, še posebej če upoštevamo nizko ceno, da daje sandero dober občutek izdelave. Kljub ceneni plastiki je dobro sestavljen in motečih čričkov načeloma ne boste slišali.
Kupcem, ki kupujejo tovrstne avtomobile, je prednostno pomembna torej cena in pa varčevanje tekom lastništva, kar pomeni, da se za vozne lastnosti običajno ne zanimajo preveč. K sreči, kajti v tem primeru bi sandero verjetno odpadel s seznama. Občutka na volanu med vožnjo praktično ni, lega na cesti pa tudi ni takšna, da bi domov pisali pisma. V zavojih boste med pretiravanjem čutili težak nos ter razmeroma nemiren zadek, ob zmerni vožnji pa si boste na trenutke morda zaželeli še malo bolj udobno podvozje. No, od točke A do točke B vas bo varno spravil, je pa treba kakšno zapisati še na rovaš slabe zvočne izoliranosti, saj boste na avtocesti stežka slišali celo svoje misli, kaj šele sogovornika pol metra proč. Peta prestava pri 130 kilometrih na uro prebije štiri tisoč vrtljajev, ambient pa hitro postane naporen. Vse skupaj vas prisili k počasnejši vožnji in varčevanju. Šalo na stran, avtomobil bi težko priporočali za avtoceste, temveč za vožnje do nekje 100 na uro, torej po regionalnih cestah, tako da če se vozite večinoma na takšnih poteh, bo čisto v redu.
Avto naj bi bil zanesljiv, čas bo sicer pokazal, če to drži, predvsem pa je zelo ugoden za vašo denarnico. Točno takšen, ki je na slikah, stane 10.015 evrov, in za pot, ki bi vas z vožnjo na bencin stala deset evrov, smo na testu zapravili samo malo več kot šest evrskih kovancev. Že samo zaradi tega je vredno razmisliti o dacii sandero LPG, če se podajate v nakup plinarja, saj se boste z novim avtomobilom težko vozili ceneje.