Če vprašate mene, mora biti avtomobil, ki sodeluje v najprestižnejših izborih in je tudi izbran za zmagovalca, še kako poseben, skoraj fascinanten. 308 je zelo prepričljiv, a mu manjka drznosti, posebnih tehničnih ali varnostnih rešitev, so pa številna področja, na katerih je dober. Denimo pri prtljažniku. Ta je seveda prostoren, ampak prostorni so številni prtljažniki tega segmenta in po uporabnosti ga prtljažnik civica tourer prekaša pa vseeno dvomim, da vas bo to zmotilo, ker je tudi ta več kot dovolj velik. In tirnice ima, če boste vozili kaj zelo specifičnega, ker lahko potem tovor lažje varno pričvrstite.
Med dobre stvari štejem še preglednost izza volana, sedeža sta nadvse udobna in kakovost izdelave je med boljšimi. So si očitno za referenco vzeli golfa in poskrbeli, da je 308 izdelan vsaj tako kakovostno, odlagališč je dovolj in vse skupaj je pregledno ter vsaj na pogled vzorno urejeno. Celo menjalnik je natančen, kar ni bila ravno domena znamke, in na tem področju nimam pripomb. Niti jih nimam pri prostornosti ter udobju na zadnjih sedežih.
Potem je tu motor. Novi trivaljni turbobencinar s prostornino 1,2 litra ponuja skoraj 100 kilovatov moči in, čeprav brni malce hecno, pač trivaljno, ponuja zelo dobre zmogljivosti. Malce sem dvomil, da bo spodobno vlekel pri najnižjih vrtljajih, ampak je živahen že pod dvema tisočakoma in avtomobil prav fino skoči, čeprav ni najmanjši. Porabi pa dobrih sedem litrov, kar je dobro. Celo dodatno stikalo sport ima voznik na voljo in po pritisku nanj se merilniki obarvajo rdeče, stopalka za plin postane odzivnejša, zvok motorja agresivnejši in hitro boste pomislili, da se pod pokrovom skriva močnejši stroj.
Suvereno se tudi pelje 308 SW, praktično identično kombilimuzini, zelo natančno in zanesljivo, brez pretiranega nagibanja ali zvijanja, obenem pa ni pretrd in je skratka zelo dober kompromis vsega skupaj. Ena najboljših stvari se mi vsekakor zdi še miniaturni volanski obroč, spominja me na tiste v gokartih in je v rokah sila prijeten. Skratka, vse lepo in prav, a so tudi napake. Nekatere manjše in druge večje.
Med manjše gredo merilniki, ki so nameščeni višje kot običajno v avtomobilih in jih pač vsi ne boste videli. Sam jih enostavno ne, ker očitno nisem dovolj visok in čeprav imam v tristoosmicah volan vedno postavljen nižje, kot bi ga želel, nanje ne vidim dobro. Višji kolegi v uredništvu nimajo takšnih težav. Druga manjša stvar je opozorilni zvok, ko odprete vrata in slučajno nimate vključene elektronske ročne zavore. Ta pa para možgane! Vsakič znova se ustrašim, da sem po nesreči odprl vrata jedrskega reaktorja. Očitno je eden od Peugeotovih inženirjev kot otrok padel iz avtomobila in ima pred tem sedaj strašno fobijo, nanjo pa bi želel opozoriti potnike in še celotno naselje zraven, ki sliši tisto piskanje. Med manjše štejem še absolutno pregloboko postavljena sidrišča isofix, ker jih vsakič komaj dosežem. Obenem se mi zdi nenavadno, da so v kombilimuzini povsem drugače oblikovana in bistveno lažje dosegljiva, ko pa je ravno karavan bolj po meri družin.
Največja zamera pa gre spet neuporabnemu zaslonu na dotik. Tudi tukaj premišljujem, kaj jim je rojilo po glavi, ko so za strojno poganjanje določili procesor, ki je leta 1986 poganjal japonske digitalne ročne ure. Zasloni na dotik so že sami po sebi v avtomobilih le delno uporabni, ker zahtevajo več pozornosti od običajnih stikal. Ko boste kupili nov avtomobil, si boste namreč položaj določenega stikala že zapomnili ali pa boste armaturno ploščo le ošvrknili s pogledom in zadevo našli. Na zaslon je treba vedno pogledati, da boste zadeli ikono na njem. Potem pa v 308 dajo zaslon s tako slabo odzivnostjo, da boste zgolj za zamenjavo temperature potrebovali več sekund, tudi same programske osnove niso najbolje naštudirali. Zgolj vmesnik s tem zaslonom se mi zdi tako moteč, da se za avtomobil najbrž ne bi odločil.
Naj torej zaključim. Peugeot 308 je nasploh dober avtomobil, prepričljiv na marsikaterem področju. Z bogato opremo allure stane 20 tisočakov, prav takšen pa zaradi kopice uporabnih dodatkov okoli 26.000 EUR. Sam bi mu omenjene napake težko odpustil in zato se lahko vrnem k uvodnemu pomisleku. Evropski avto leta mora biti dovolj dober, da navdušuje vse po vrsti. Brez zamer. Zato sem mnenja, da so v tem razredu še ostali predstavniki, ki so vsaj tako dobri kot nagrajeni 308. Ostaja pa dejstvo, da so Francozi naredili velik napredek na večini področij, kar smo že zapisali v prvem testu, in morda je ravno ta napredek prepričal žirijo, da mu je podelila laskavi naslov. Toliko bolje tudi za kombijevski SW.