Metro

Tukaj pridejo na vrsto posebne izvedenke, kot je Renaultov captur helly hansen! Captur že v osnovi izgleda dovolj atraktivno, ampak jih je na cestah veliko, zato mora biti še malo bolj poseben. To pomeni tudi drag, ampak razlika je opazna takoj in pridne španske ročice, ki capturja izdelujejo, so tako bolj nagrajene, kot s kupovanjem le vstopnih modelov za dobrih 14 tisočakov.

Rdeče-črna barvna kombinacija zunanjosti je marsikomu všeč. Bi rekel kar večini in verjetno je od vseh capturjev požel največ zanimanja doslej. Sicer s strani malo starejše populacije, pa vendar. Vseeno pa ne morem mimo stvari, ki me moti že od prvega testnega capturja: odbijač na sprednji levi strani ob vožnji po slabši podlagi skoči iz nosila. Podobno se je dogajalo tudi pri enem od prejšnjih in sem mislil, da je to hiba testnega vozila, očitno pa je serijska napaka, pri kateri se nekateri prodajalci kar sami znajdejo in jo po svoje popravijo, čeprav jo bo moral čimprej tudi sam Renault.

Rdeče-črna kombinacija se nadaljuje v notranjosti, kjer so sedeži z več bočne opore še kako dobrodošli. V bistvu se na njih precej bolje sedi, se pa prevlek zaradi kombinacije usnja ne da sneti in oprati, tako da hranjenje in živahne aktivnosti brez pregrinjala v avtomobilu odpadejo. Pohvalim lahko še sistem R-link z navigacijo, ki so ga očitno posodobili po tem, ko so slišali, kako tarnam nad zmrzovanjem. Tokrat je sistem deloval popolnoma brez težav, le meniji včasih kričijo po lektoriranju. Plastična notranjost se razen boljših sedežev praktično ne razlikuje od cenejših bratov. No, na volanu je namesto cenejše okrasne plastike malenkost boljša s karbonsko nalepko, ki k sreči na straneh nima ostrih robov, je pa odlagalnih površin še vedno kar 27, sovoznikov predal med drugim pogoltne velikih 11 litrov drobnarij, vendar se najlažje odpre ravno takrat, ko sovoznika sploh ni v avtomobilu. Na zadnji klopi je občutek zaradi nizke strehe malo utesnjen, preseneča pa prtljažni prostor s svojimi 377 litri prostora in dvojnim dnom, kamor elegantno spravite manjše predmete, da se ne vozijo po celem prtljažniku.

Za pogon pozerja je skrbel dobri stari 1,5-litrski turbodizelski agregat z močjo 66 kilovatov oziroma 90 'konjev', kar je za capturja popolnoma dovolj. To se pokaže tudi pri povprečni porabi, ki le stežka naraste do šestih litrov, tudi ob malo hitrejši vožnji. Tako boste sicer vozili samo na cestnih ravnicah, kjer se lepo in udobno pelje, med ovinki pa trpi za podkrmiljenjem, saj nos ves čas sili naravnost. Mogoče se boste zaradi sistema 'extended grip' večkrat zapeljali na slabo urejene ceste z bolj spolzko podlago, štirikolesnega pogona pa niti captur helly hansen ne ponuja. Večja oddaljenost od tal morebiti res nakazuje na to, vendar imajo vsi capturji še vedno samo pogon na sprednji kolesi, s sistemom extended grip pa lahko z obračanjem gumba na sredinski konzoli omogočite, da ne ostane brez sape že pri prvem vzponu.

Avtomobil v vsakem primeru ostaja zanimiv tudi v najbolj 'prestižni' izdaji, vendar bodo ravno po tej kupci najbolj redko posegli, saj se v veliki večini odločijo za srednji nivo opreme. Vseeno gre za ugoden paket, če bi v ceniku iskali podobnega z dizelskim motorjem in toliko dodatne opreme. Seveda lahko vedno izberete tudi cenejšega, ampak vrh ponudbe je nekaj posebnega in takšen captur vsaj s svojim izgledom to lepo pokaže.