Zrcalce, zrcalce na steni povej

In teh je zelo veliko doma tudi na sončni strani Alp, saj je njen limuzinski brat v navezi z A5 osvojil in še vedno drži primat slovenskega avta leta. Od omenjenih je avant podedoval verjetno najlepši pogled v avtomobilski industriji, ki za doplačilo dobrega tisočaka osvaja s sedmimi, v vsakem žarometu nameščenimi LED-diodami. Na spodnjem delu se šopiri še atraktiven spojler. Tudi bočna linija je mikavna. Kratek previs čez prednjo os, dolg pokrov motorja in nazaj potegnjena karoserija delujejo zelo dinamično in športno. A do tu je avant identičen kot limuzina. Razlika je v zadku, ki je pri avantu lepo po 'žensko' zaobljen. Medtem ko zunanja podoba vpliva predvsem na vizualna čutila, se pri notranjosti vklopi razum. Hladna, čeprav svetla notranjost res nima takšnega učinka kot zunanje linije. Prednost tega je, da ni odvečnih gumbov (razen sistema MMI), zaradi česar voznik ne izgublja koncentracije po nepotrebnem in se lahko osredotoči na vožnjo. Sistem MMI, ki ga najdemo tudi v večjih in bolj prestižnih bratih, ima kakšen gumb preveč a ko se ga človek navadi, lahko miže upravlja z njim. Parkirna zavora ni več ročna, saj je za aktiviranje in sprostitev potreben zgolj en prst. In pritisk stopalke zavore. O samodejni sprostitvi zavore, ko speljemo, na žalost ne moremo govoriti.

Prtljažnik v osnovi ni veliko prostornejši od limuzinskega. Če sem natančen, je prirastka zgolj 10 litrov. Je pa zato mnogo uporabnejši, saj nima prtljažnega roba in je zato lažje dostopen, večja odprtina omogoča prevoze tudi večjih predmetov, z zlaganjem sedežev pa se ga v parih sekundah poveča še za slabega tisočaka. Kar sem naštel, so tipične lastnosti avtomobilov s kombijevskimi zadki. Dodana vrednost se tukaj pokaže v izredno lepo in natančno obdelanem prtljažnem prostoru, zaradi katerega lastnika včasih zaboli srce, ko mora vanj strpati kakšno umazano gorsko kolo ali zlatega prinašalca, ki se je od veselja, da se bo peljal v tako luksuznem prtljažnem prostoru, še zadnjič povaljal v blatu. K sreči je tu velik gumiran tepih, ki je trpežen in se ga z lahkoto čisti. Prtljažni rolo ima nameščena vodila po D-stebričku, kar pomeni, da se umakne, ko odpremo vrata in se zopet namesti nazaj, ko jih zapremo. Da se po naporni vožnji ne bi preveč naprezali z zapiranjem težkih prtljažnih vrat, se ta s pritiskom na gumb tudi sama zaprejo.

Ker je novi avant zrasel med osema, je pomanjkanje prostora za zadaj vozeče že manj očitno. A to ni edina prednost. Ker sta prednji kolesi pomaknjeni naprej in motor diha bliže sredini, sta kolesi manj obremenjeni in težak 'audijevski' nos je skoraj zgodovina. Podvozje je za športne voznike premehko, vendar odlično blaži neravnine in se odkupi z zelo mirnim delovanjem. Toda A4 avant ni namenjen preganjanju med ovinki, temveč udobni avtocestni vožnji, h kateri levji delež prispeva menjalnik multitronic. Če so se prejšnje verzije teh menjalnikov obnašale kot  menjalniki v skuterjih, da se je agregat vrtel z vsemi razpoložljivimi vrtljaji ob pospeševanju in so pri zaviranju vse breme nosile zavore, je šel razvoj zelo hitro naprej. V osnovi je menjalnik še vedno brezstopenjski, čeprav ima v ročnem ali športnem načinu kar osem umetnih prestav. Ob zmernem pritisku na stopalko se vrtljaji motorja skoraj ne spremenijo; da vozilo pospešuje, je vidno zgolj na skali merilnika. Ob močnejšem pritisku pa menjalnik dopušča višje vrtljaje in še hitrejše pospeševanje. Drugi del pogonskega sklopa je dvolitrski TDI, ki ima končno skupni vod, kar se odraža v ušesom bolj prijaznem zvoku motorja in bolj enakomerno razporejenem navoru.

Najslabše pa za konec. Cena. Osnovnih 35 tisočakov je osnova, ki ji ob nakupu nekaj dodatne opreme s seznama, dolgega kot mesečni račun 'špecerije' sedemčlanske družine, z lahkoto dodamo še prirastek faktorja 1,4. A prestižnejše znamke, med katere se uvršča Audi, so kljub temu še vedno našle svoje kupce. Sploh, če so vpletena še čustva. Takrat razum odpove.