Avtomobil na fotografijah besede impreza v svojem imenu nima več, to smo poudarili že večkrat. A kljub izgubi že pri prejšnji generaciji skorajda ni nikogar, ki bo ta avtomobil poklical z njegovim pravim imenom, torej WRX STi, ko se bo pripeljal po cesti. Vsakdo bo rekel impreza in to pomeni veliko. To pomeni, da je Subaruju v zadnjih dvajsetih letih uspelo narediti legendo, ob besedi katere nihče ne pomisli na tisto običajno različico, denimo na takšno z 1,5-litrskim motorjem pod pokrovom. Kar obenem pomeni, da je avtomobil med ljudmi znan iz popolnoma nasprotnega razloga kot pri drugih znamkah. Namesto bolj razširjenih običajnih različic ga vsi poznamo po brutalnih, brezkompromisnih ter vrhunsko voznih različicah WRX STi. In nova ni nič drugačna.
Ker je tole nova generacija, je zunanjost povsem drugačna, avtomobil še vedno ni poseben lepotec, ker to nikoli ni bil, bolj je pomembno, da je prepoznavno Subarujevski in ga v takšni modri barvi ne boste zgrešili niti na kilometer daleč. Od tistih uporabnih stvari lahko omenim, da je sprednje steklo sedaj občutno bolj položno in ker sta tudi vzvratni ogledali postavljeni nižje na vrata, je preglednost boljša. Spojler na zadku je celo centimeter višji v primerjavi s prejšnjo generacijo in je sedaj že tako visok, da ne kvari preglednosti nazaj, saj se ves promet dejansko nahaja pod njim, ko ga opazujemo skozi vzvratno ogledalo. Sicer pa ima s tem dražjim paketom opreme avtomobil še vzvratno kamero, da parkiranje ne bo tako mukotrpno. In še eno stvar velja omeniti: glede na to da gre za pravega športnika, sem pričakoval, da bo vse zelo robustno in težko, pa se vrata, na primer, odpirajo in zapirajo z neverjetno lahkoto. Enako velja za pokrov prtljažnika, ki ni pretežak, kljub ogromnemu spojlerju na njem.
Notranjost je, kako naj rečem, polna tistega, kar potrebujete, in prazna tistega, česar ne. V dobi, ko smo vajeni izjemnih materialov, kopice igračk v obliki zaslonov, opozorilnikov pred nenamerno menjavo pasu, povezljivosti in aplikacij, WRX STi deluje kot dinozaver. Če to potrebujete in hočete, to za vas ni pravi avtomobil. Notranjost je namreč dokaj pusta, vsaj polovica površin je iz trde plastike, ambientalno osvetlitev pa očitno Subaru razume pod rdeče obarvanimi merilniki in ostalimi stikali. In to je to, tudi oblikovno vse skupaj ni nikakršen presežek. Ampak ...
Drugega ne potrebujete, ker notranjost vsebuje vse tisto, kar je za odlično vozniško izkušnjo potrebno. Sedeže; ti so zelo udobni, a obenem hrbet neverjetno lepo objamejo in so bistveno boljši od tistih v prejšnji generaciji. Volan, ki super pade v roke, in nasploh položaj za njim, ki ne potrebuje nikakršnih dodelav. V minuti od trenutka, ko se boste v avtomobil usedli, se boste počutili kot ob prijatelju, s katerim že 20 let hodita na pivo. Sproščeno in udobno.
Ampak o tem avtomobilu ne premišljujete zato, ker vam je oblikovno sedaj malce bolj všeč ali zato, ker se njegova barva ujema z vašo kravato. Tehnika je tista, ki od nekdaj razburja, in točno ta vas bo navdušila. Že krmilni mehanizem je sedaj bistveno bolj neposreden (13:1 namesto prejšnjih 15:1), kar se pozna predvsem v zaprtih zavojih in serpentinah, ki jih sedaj lahko prevozimo brez preprijemanja. Sam servoojačevalnik je hidravličen in to le pri WRX STi, ostale različice imajo električnega, kar pomeni vračanje lepih spominov, ko je bilo takšnih vozil več. Občutek je namreč boljši kot pri večini električnih, lepo težak in predvsem komunikativen je, navaditi se je potrebno le, da se volan po zaključku zavoja sam precej močno želi povrniti v prvotno lego. Sicer pa je najbolj pomembno to, da je res komunikativen in navdaja z velikim zaupanjem, menjalnik pa ostaja tipično subarujevski, kar pomeni nekoliko trše, a natančno premikanje, pri katerem skorajda slišite menjavo zobnikov. A tako pač je in če bi pri večini ostalih znamk pomislili, da je nekaj narobe, je tukaj to točno tako kot vedno.
Če pustim tehnične podatke ob strani, saj že dobrih pet sekund pospeška z mesta do stotice daje vsem vedeti, da gre za hiter avtomobil, in se lotim raje občutkov, sem prepričan, da boste to norijo okoli WRX STi razumeli lažje. Športni avtomobili so trdi. Peljite se s kakšnim meganom RS ali pa s focusom ST, morda golfom R ali z A 45 AMG, pa boste točno vedeli, o čem govorim. Ker so dandanes tako dodelani, tako neverjetno hitri in večinoma ob sprednjem pogonu tako zelo vodljivi, so po drugi strani tudi tako neprijetni ob običajni vožnji. Zame morda ne in še za koga med vami, a kakšen megane RS nikakor ni avtomobil, ki bi lahko bil družinsko vozilo. Žena vas bo razčetverila v prvem tednu.
Ne pravim, da je WRX STi pojem udobja. Pravim pa, da je od vseh bistveno bolj udoben in ta uporabnost je od nekdaj njegova vrlina. Motor bokserske zasnove z valji, ki šibajo levo in desno, ne pa gor in dol, pomeni, da je težišče nizko, zelo nizko. In posledično sta lahko blaženje in vzmetenje nastavljena mehkeje, pa se avtomobil ne bo bistveno bolj nagibal, bo pa bistveno bolj udoben. Na slabih cestah vas bo takšen STi še vedno opozarjal, da sedite v nečem posebnem, ne bo pa trgal volana iz rok in vas spreminjal v Schwarzeneggerje, ko se boste z volanom borili. Po drugi strani je še pogon štirikolesni in to pomeni, da trganja volana iz rok praktično ni.
Potem pa je še karoserija neverjetno uglašena, celo tako, da na meji oprijema avtomobil dovoljuje popravke brez posebne drame ali izleta v bližnji jarek. Česa takšnega, tako odpuščajočega, ne nudi skoraj noben avtomobil. Skoraj ne glede na hitrost v zavoju lahko z nekaj zaviranja in korekcij na volanu morebitno zagato enostavno rešite. Ker je karoserija tudi za 40 odstotkov bolj vzvojno čvrsta od prejšnje, se praktično ne zvija. Super stvar je še nastavljanje razporeditve pogona med osema. Tri zapore ima avtomobil in v osnovi slabih šestdeset odstotkov pogona prenese na zadnjo os, ga pa tja lahko preselite še več.
Sam ga imam raje več zadaj, ker ne maram podkrmiljenja, prekrmiljenje pa, zato sem imel med vožnjami po vrhunskih cestah vedno več moči zadaj, bojazni za takojšen zdrs pa seveda ni, ker nos in zadek grabita kot morski psi. Tudi odzivnost vsega skupaj lahko spreminjate, sport je za hitro premikanje po cesti še v redu, sport sharp pa preobčutljiv in le za stezo. 'Torque vectoring' je še ena novost, dejansko v zavoju ABS zavira sprednje zunanje kolo, zato nos lepše potegne v ovinek. Skoraj nemogoče je povedati, kako hitro in enostavno se lahko z WRX STi premikaš po cesti. Da si hiter, vidiš šele takrat, ko koga ujameš in prehitiš.
Edino razočaranje je dejansko motor. In še to zgolj zato, ker je že od leta 2008 praktično nespremenjen. To pa je tudi edina kritika. Kdor jamra, da ima danes okoli 300 'konjev' itak že vsak malo boljši avto, tega sigurno ni peljal. Niti enkrat nisem pogrešal več moči, je pa res, da je turboluknja bolj očitna, kot sem pričakoval. Pod tremi tisočaki se ne zgodi veliko, potem pa motor znori. Porabo pa so vseeno uspeli umiriti in je pri običajni vožnji lahko le malo nad devetimi litri, oziroma s povprečno enajstimi boste lahko že pošteno uživali.
Tekmeci in predstavniki, ki sem jih naštel zgoraj, so vsi po vrsti hitri, a le na asfaltu. Na snegu, na kakšnem pesku in na ostalih slabših podlagah pogorijo in tukaj se pokaže še druga stran vrlin STi-ja. Pobrskajte po spletu in našli boste nešteto posnetkov, kjer ropotajoče impreze rišejo kroge po tleh, plužijo skozi debelo snežno prevleko ali iz snežnih zagat celo vlečejo tovornjake. Tega drugi ne znajo in ne zmorejo.
Zato ni težko ugotoviti, zakaj je WRX STi tako priljubljen in ima kup fanatikov. Tako hitrega in obenem enostavnega avtomobila skorajda ni. In tudi tako udobnega športnika ne boste našli, poleti boste z njim lahko dirkali po stezah, pozimi pa družino peljali smučat. Več bo snega, bolj zabavno bo. Samo eno slabost ima. Drag je, takšen z bogatejšo opremo pri nas stane 60.000 EUR, kar je občutno več od ostalih. Od kakšnega megana RS, ki sicer ni neposredni tekmec, dvakrat več. In zato jih pri nas ne boste videli veliko, vsaj nekaj let ne. Potem pa se bo že kdo opogumil in pripeljal iz tujine rabljenega.