Romantika v Jugoslaviji

Marsikomu se je iz tistih časov v spomin vtisnila reka živo rumenih fiatov 600, ki smo jih po stripu Milorada Dobrića ljubkovalno klicali kar fičo. Za nas Jugoslovane je imel fiat 600 enak pomen kot Fordov model T za Američane. Razdalje med kraji v rajnki jugi so se kar naenkrat prepolovile. Tudi pri Fiatu so se, tako kot ostala svetovna avtomobilistična konkurenca, odločili za obuditev svojega najbolj prepoznavnega modela iz prejšnjega stoletja. Fiat 500, kot se imenuje novi stari 'fičo', nadaljuje tam, kjer je njegov stari oče končal. Zdi se, da ne bo imel večjih težav z doseganjem ali celo preseganjem njegove slave. Takoj, ko fiata 500 ujamete v svoje vidno polje, vam postane jasno, da gre za italijansko šolo oblikovanja. Nanj se lepijo pogledi obeh spolov, ne glede na starost. Okrogle luči, nizka streha in dolga vrata so tiste zunanje značilnosti, ki jih najprej opazite. Potem ugotovite, da so v splošno veselje pri Fiatu očitno prespali predavanje o ostrih kotih. Na vozilu skorajda ni moč najti enega samega ostrega zaključka, kaj šele kakšen drug geometrijski lik kot zgolj krog. Oblikovalcem je tako uspelo skoraj nemogoče. 50-letnika so z nekaj skorajda nevidnimi dotiki pripravili na naslednjih 50 let. Potomci jim bodo hvaležni.

In če vas je presenetila zunanjost, očitno še niste sedeli v notranjosti. Praktično takoj, ko se usedete vanj, dobite občutek, da sedite na Piazza San Marco v Benetkah, svetovno znan espresso pa vam streže najbolj ljubka Italijanska natakarica. Italijani so res mojstri samopromocije, vsak izdelek iz Apeninskega polotoka nosi poseben pečat italijanskega oblikovanja. Zdi se, da je še najmanj pomemben gumb oblikoval sam Gianni Versace in da je usnje na sedežih oziroma volanu tako oprijeto, da bi ga nosili še Italijanski nogometni reprezentanti. Sedežem sicer manjka nekaj oprijema, zadaj sta tako ali tako le za vzorec, manjkajo pa tudi predali, ki bi jih lahko pred grebatorskimi očmi tatov zaprli. Pregled nad zadnjim delom zaradi majhnega okna in visokih naslonjal za glavo tudi ni zavidanja vreden.

Rdeča barva se zdi kot ustvarjena za Italijo in njene avtomobile. 1,4-litrski mlinček v Fiatu premore zavidljivih 100 'konjev' in dušo, ki se jo ne bi branili niti v dirkaški Modeni. Podobno kot večino japonskih izdelkov ga je treba za pravo mero moči gnati v visoke vrtljaje, za nagrado pa ste deležni športnega zvoka, ki ga znajo ustvariti samo naši zahodni sosedje. Slaba stran takšnega motorja je po drugi strani medlo delovanje pri nižjih vrtljajih. Robotizirani menjalnik pa ima dva karakterja. Če prestavlja sam, je zelo počasen, pri speljevanju nevarno neodločen in preveč cuka, če ne popuščate plina. Če pritisnete gumb 'sport' in prestavite ročico v levo, pa se zgodba povsem spremeni. Dela točno tako, kot mu ukažete, prestavlja zelo hitro in skrbi za prave športne užitke. Lahko speljujete z drugo, vztrajate v rdečem polju, skratka, počnete vse, kar je normalno, ker vas na neumnosti sicer opozori s piskom. Škoda le, da nima park-pozicije in je tako med stanjem v koloni na hribu potrebno potegniti ročno zavoro.

Podvozje bo za marsikoga pretrdo, sploh če bo 500-tico uporabljal predvsem za mestna potepanja, obračalni krog pa bi lahko bil, če smo malce pikolovski, nekaj manjši. Po slabih slovenskih cestah fičko poskakuje kot kenguru, tistim, ki ste bolj nore narave, pa bo v povezavi z neposrednim in natančnim krmiljenjem vedno znova polepšal dan. Sploh v športnem načinu delovanja, ko krmiljenje postane trše, stopalka za plin bolj odzivna, menjalnik pa začne hitreje in predvsem kasneje prestavljati. Takrat pokaže svoj skorajda dirkaški potencial.

Fiatu je pred leti šlo zelo slabo. Kvaliteta izdelave je bila porazna, okvare pogoste, avtomobili pa brez prave karizme. Italijani se zato zelo trudijo in poročamo lahko, da so materiali dobro obdelani, karizma pa je spet našla pot v njihove izdelke. Če le ne bi bila cena tako visoka. Osnovni model ni (pre)drag, tudi oprema je s serijskim ESP-jem in petimi zračnimi blazinami bogata. Takoj, ko si kupec začne 'izmišljevati', pa cena naraste v višave. Sicer pa, kdaj je lepota še bila poceni?