Dovolj fit za brezpotja?

Z novo insignio oz. bolje rečeno temeljito prenovo so sedaj Nemci predstavili še malce bolj robustno različico country tourer. Avtomobilu pravijo križanec, vendar se v uredništvu strinjamo, da je prej križarka. Ker je ogromna in ženskega spola, seveda. Če je pomen besede na mestu, je vprašanje, ker danes že skoraj vsemu, kar je zmožno zapeljati čez kamenček, pravijo križanec. Sumim, da tale zmore še kaj več, čeprav ima štirikolesni pogon in elektronsko nadzirano sklopko haldex. Je pa za resne vragolije že v osnovi s trebuhom premalo od tal. Četudi ima nekaj dodatne zaščite vsaj pod motorjem, ta ni zadostna, da bi avtomobil lahko okronali z lovoriko zaresnega vozila za brezpotja.

Plastični deli tu in tam, zaščita podvozja spredaj in zadaj ter za 2 cm povečan odmik od tal, to so torej glavne značilnosti. Zunanje, kajti pogon omogoča razporeditev navora do 100 odstotkov na posamezni par koles, ima elektronsko zaporo zadnjega diferenciala, kiti pa se tudi s prilagodljivim podvozjem flexride. Kot da bi pri Oplu resnično želeli, da se z njihovo zastavonošo podimo po brezpotjih. Robata eleganca pravijo temu in priznati je treba, da izgleda super, prav rambovsko. Šel bi celo tako daleč, da bi rekel, da je eden lepših predstavnikov svojega razreda. 

Znotraj je enaka kot insignia za lepe ceste in tale ima praktično vso opremo, zato je v kabini prava žurka za vse tehničarje. 'Trackpad' oz. drsna ploščica je super ideja, ki pa je žal zelo slabo izvedena. Ploščica ni dovolj odzivna, dejansko je celo štorasta, zato sem raje klikal kar po 8-palčnem zaslonu nad sredinsko konzolo. Nikakor ni podobna tisti na vašem laptopu. Vmesnik je malce bolj odziven na zaslonu, ampak žal sistem tudi v tem primeru ne dosega konkurence in tudi nekatere rešitve so hecne. Recimo vpis naslova v navigacijo, kjer je treba po ustaljenem kopitu. Saj veste, država, mesto, ulica. Vse v eno vrstico! Sicer sistem ni našel niti Ljubljane, kar je nemajhen lapsus. Lahko pa, na primer, za vnašanje naslovov pišemo oz. rišemo črke, kar super deluje, čeprav je precej zamudno. Tudi shranjenih radijskih postaj sistem ni maral izbirati. Kdo ve, kaj ga je pičilo. Skratka, hrošči vsepovprek, katerih bi se lahko s to temeljito prenovo že znebili. Sicer pa občutek znotraj ostaja enako prijeten tudi v tej robustnejši izvedenki. Armaturna plošča se lepo zliva v vrata, estetsko nasploh pa kljub temu, da gre za precej star dizajn, ostaja na nivoju.

Testno insignio je poganjal dvolitrski turbodizelski motor CDTI, ki je proizvedel največ 120 kilovatov oz. 163 'konjev'. Predstavlja najvarčnejšo opcijo v country tourerju, ki pa v praksi sploh ni varčna, niti ne posebej dinamična. 8 litrov in pol na sto kilometrov, toliko nam je pil avto na testu. Za povprečno, niti ne preveč uživantsko vožnjo se zdi preveč. Druga stvar, ki je pri motorju najbolj zmotila, je zvok, ki je domala traktorski. Itak vedno poudarjamo, da mora Opel res konkretno začeti z novimi motorji in tale dejstvo samo še dodatno potruje, saj ni posebej prepričljiv. Pospešuje resda zvezno, vendar je pomanjkljivosti preveč, da bi ga z vsem srcem priporočali. Podobno je s šeststopenjskim ročnim menjalnikom, ki ne premore ostrine in natančnosti, ki smo ju vajeni pri konkurenci v tem razredu. Enostavno prestav ni tako zabavno pretikati, morda na račun zglobov, ki se premalo čutijo, ali pa mehkobe. Verjetno pa zaradi kombinacije obojega. Glede na karakter avtomobila, ki je predvsem udoben, bi se mu verjetno bolj podal samodejni menjalnik. 

Naš Anže se je moral po polžje na odstavnem pasu pripeljati do najbližje bencinske črpalke. Potovalni računalnik je kazal še 65 kilometrov, preden naj bi avtomobil obstal brez življenjske tekočine, vendar se je računalnik očitno odločil, da je to premalo za normalno in požrešno vožnjo. Da avtomobil ne pusti vožnje pri večji hitrosti, je verjetno varnostni ukrep, ki pa lahko voznika pošteno ugrizne v zadnjico. Ravno na avtocesti, na primer. Čudna odločitev, ki ima lahko sila neprijetne posledice. 

Najmočnejša točka so pa zato vozne lastnosti. Povratnih informacij na volanu je dosti, četudi zna biti občutek na trenutke, recimo temu, električno umeten, ampak nos tako lepo sledi zavoju kot pri le redko katerem tekmecu, kar pomeni, da je podvozje dobro nastavljeno in zato insignia zna na lepi cesti raztegniti ustnice. Ne razumite narobe, občutek še zdaleč ni športen. Kako bi tudi bil, ko pa ima motor za opraviti s 1768 kilogrami. Vendar se boste slednjim navzlic tudi ob dinamični vožnji počutili varno. Omenjeni sistem prilagodljivega podvozja flexride pomeni, da so blažilniki nadzirani elektronsko in nudi tri različne programe – izhodiščni, športni in potovalni. Lahko pustite avtomatiki, da opravi svoje, lahko pa se tudi sami igrate z nastavitvami, ampak v praksi konkretnih razlik verjetno ne boste opazili. Vožnja je udobna, ne glede na nastavitve, k temu pa še dodatno pripomorejo sedeži, ki so v oplih dandanes resnično vrhunski. 

Nos sledi zavojem zelo ubogljivo, celo bolj suvereno kot pri večini ostalih tekmecev in to daje vozniku veliko zaupanja. Kar je pomembno, če gre za avtomobil, ki vsakodnevno udobje kombinira z odlično voznostjo. Res je, da je na volanu občutek na trenutke umeten, kot smo zapisali nekaj vrstic višje, vsseno pa nam je prav ubogljivost nosu pri insigniah vedno zelo všeč. Kar se tiče terenskih vrlin, v teoriji so zelo prepričljive, vsaj, kar se pogona tiče. Je pa dejstvo, da se s takšno insignio nihče ne bo preganjah po zahtevnem terenu, ker je je škoda in tudi predolgo medosje, previsa ter majhna oddaljenost od tal vam jo bosta hitro zagodla. Za premagovanje zasneženih klančin na poti na smučišče pa bo vrhunska.

Dejstvo je, da tega avta ne bodo kupovali ljudje, ki radi polagajo ovinke ali se ob nedeljah vozijo po džunglah, pač pa družine z vikendom, do katerega pelje kakšna makadamska cesta, mogoče celo zasnežena, in takrat bo insignia prepričljiva. Tudi poigrati se bo mogoče s kakšnim manjšim zdrsom. Da boste vsaj izkoristili ta dober štirikolesni pogon, če ga že imate na razpolago.