Tihi partner

Razlike med priljubljenostjo različnih znamk so na svetovnih trgih neverjetne in če v Aziji skoraj ni mogoče videti evropskih ali ameriških vozil (večinoma prevladujeta Honda in Toyota), pri nas vozila z dežele vzhajajočega sonca niso tako priljubljena. Tako malo, kot je evropskih v Aziji, jih v odstotkih pri nas seveda ni, ampak najvišja mesta vsekakor zasedajo evropske znamke. Slovenci imamo radi znamke Volkswagen, Renault, Opel, Peugeot in tako naprej. Nekateri se sicer odločijo za japonski avtomobil, a med njimi ni dosti takšnih, ki bi posegli po znamki Honda. Določeni avtomobili tako kar nekako ne najdejo poti do denarnic številnih kupcev, tudi, če za manjše zanimanje niti ni pravega vzroka. Civic je že eden takšnih. Dejansko eden najbolj prepričljivih predstavnikov razreda, ki sicer ima nekaj minusov, a tudi številne pluse. In ti bi vas morali navdušiti.

Če je še pred desetletjem Honda obljubljala športne vrline in zmagovala na večini dirkaških tekmovanj, danes ponuja predvsem vozila, ki slovijo po učinkovitosti in prostornosti. Vozila za stare mame, se sliši občasno. Čeprav se bo v naslednjem letu Honda s '300-konjskim' civicom type-R, z novo generacijo legendarnega modela NSX in s povratkom v formulo 1 zopet vrnila na stara pota dirkaške slave (komaj čakamo, če smo čisto pošteni), v tem času športnosti od njihovih vozil ni kaj dosti. Je pa takšen civic zelo prepričljiv na ostalih področjih.

Preden se lotim motorja, ki je dejansko glavni razlog za tokratni test, najprej še enkrat opomnim na prilagodljivost, ki ji v razredu ni para, pa čeprav smo jo omenili že v tem prejšnjem testu. Prtljažnik ponuja 477 litrov prostornine, kar je razredni rekord, ob dejstvu, da imate namesto rezervne pnevmatike le kit za popravilo, pa je pod dvojnim dnom dovolj prostora celo za srednje velik kovček. Zadnje sedeže je mogoče v eni potezi zložiti do povsem ravnega dna, kar v teh časih znajo že nekateri drugi tekmeci, a je dejansko s tako enostavnim podiranjem v kombilimuzinah začela prav Honda. Če želite, sedala lahko tudi dvignete in potem lažje prevažate večjega psa, kakšen fikus ali drug visok predmet. Zelo priročno, četudi pride prav morda le nekajkrat letno. Tudi zadnja vrata na boku se odprejo skoraj pravokotno (bolj široko, kot drugod), kar je zelo priročno, ko boste denimo pripenjali otroka v otroški sedež.

Hib znotraj ni dosti, zadaj je prostora dovolj tudi pri glavah, čeprav morda zadnji sedeži niso najbolj udobni v razredu. Spredaj so boljši, je pa dejansko edina hiba zadnjih dveh generacij avtomobila rezervoar za gorivo. Ta je postavljen pod voznikov sedež, s čimer so dobili več prostora v prtljažniku, a so obenem morali sedež postaviti nekaj centimetrov višje. Zato se sedi precej visoko, kar najvišjim ne bo ustrezalo. Tisti nižji pripomb nimamo. Sicer pa je okolje lepo pospravljeno, z majhnim številom stikal in odlično ergonomijo. Vse je pri roki, volanski obroč je lepo debel in prijeten, merilniki pregledni, voznikovo okolje torej zelo prepričljivo. Le obračalni krog je nadpovprečno velik in predeljeno zadnje steklo pomeni, da se nazaj slabše vidi. Tudi kakovost izdelave je na visokem nivoju, kar je bila morda celo hiba prejšnje generacije.

In če je bila slednja vozniško še vedno dokaj živahna, kar dejansko pomeni, da je bilo blaženje precej trdo nastavljeno in je zagotavljalo precej vozniške dinamike, pa je bila včasih nesramno trda. Zadnja generacija je pravo nasprotje, je mehka in udobna, zaradi česar nos ob pretiravanju prej uide iz začrtane smeri, je pa vsekakor bolj prijazna do hrbtenic potnikov. Mehkobe ne štejem med slabosti, ker je občutek na volanu odličen. Četudi se skozi zavoje ne boste peljali tako hitro, kot to zmore kakšen tekmec, pa boste ves čas imeli dober občutek o dogajanju in to je pomembnejše, verjemite. Boljšega ročnega menjalnika tudi ne ponuja noben tekmec.

Pravi biser pa je novi 1,6-litrski dizelski motor, ki zamenjuje 2,2-litrskega. Ima trideset 'konjev' manj, ampak je povsem suveren, za 120 'konjev' moči dejansko zelo živahen, predvsem pa se zbudi že kakšnih 500 vrtljajev prej. Povsem suvereno vleče že od tisočaka in pol, zato pohvalim lahko tudi prožnost, tudi spodobno tih je. Najbolj neverjetna pa je poraba goriva. Kamorkoli smo se peljali, pa četudi le srednje umirjeno, je bila manj kot pet litrov. Na celotnem testu, ki vključuje še snemanje - to vedno poveča porabo - se je ustavila na 5,2 litra. Manj od praktično vsega, kar smo kdajkoli imeli na testu, zato si upam trditi, da je to eden najboljših štirivaljnih dizelskih motorjev na trgu.

Verjetno ste opazili, da nam je bil avtomobil všeč in se morda sprašujete, zakaj jih potemtakem na cesti ni več. Dejansko največji slabosti in verjetno razloga, da kupcev ni več, sta zelo okrnjena ponudba motorjev, na voljo sta le dva (tretji s prostornino 1,4 litra je enostavno prešibak, da bi bil primeren za civica), in dokaj visoka cena. Cena sama po sebi niti ni višja od cene konkurence, ker za 22.000 evrov, kolikor je stal testni civic, dobite veliko opreme in bi bili cenovno podobni tudi tekmeci. Problem je, da bi morda marsikdo imel raje manj opreme in cenejši avtomobil, pa to ni mogoče. Če lahko Renaultovega megana dobite že za štirinajst tisočakov, civica ne boste dobili za takšen znesek. Boste pa dobili boljši avtomobil, to je dejstvo.