Šik model

Segment malčkov namreč raste, kar pomeni, da jih imate kupci radi. Z vami se strinjam, saj za šviganje po mestnih ulicah res ne potrebujete velikega avtomobila in je dejansko najbolj pomembno to, da je avtomobil poceni ob nakupu, da ne porabi veliko in da je vzdrževanje poceni. Ob tem mora seveda ponuditi dovolj prostora za manjše nakupe in biti pregleden, da je vožnja po mestu enostavna. Več skoraj ni potrebno, ker gre itak za drugi ali tretji avtomobil pri hiši. S prihodom trojice up!, citigo in mii (slednjega še čakamo) so se razmere zaostrile, ker vsi omenjeni ob ugodni ceni ponujajo več od stosedmice. Leta razvoja se kajpak poznajo, zato ne čudi, da so bolje izdelani in ponujajo več opreme, se bolje peljejo in nasploh ponujajo boljši občutek. Je potem 107 iz vidika kupca sploh še zanimiv? Je, ampak zaradi nekaterih drugih stvari.

Ob zadnji prenovi je postal bolj simpatičen, predvsem pa so mu namenili kopico dodatkov, ki ga naredijo posebnega. In to je pri takšnih malčkih še kako pomembno, kar bo vsak čas dokazoval tudi dražji opel adam. Peugeot 107 je zato lahko tudi barvno atraktiven, s 'tatooji' na pločevini pa zelo šik. Prav takšen bo sicer primernejši za kakšno fino damico, ki bo z njim švigala po nakupih in naokoli prevažala prijateljice, za moške pa bo bolj primerna druga barva. A to je le en vidik, zakaj 107 ostaja zanimiv.

Drugega je težje opisati, ker ga ni mogoče videti. Avtomobil mora znati navdušiti, imeti mora zanimiv karakter. Ah, boste dejali nekateri, karakter ima lahko človek, ne pa avtomobil. Pa ne drži povsem, zato nekateri avtomobili enostavno v človeku vzbudijo določena čustva, spet drugi nobenega. Težko povem, zakaj mi je 107 že od nekdaj všeč. Njegov motor ni zmogljiv, oprema ni bogata, materiali pa ne navdušijo. A je avtomobil zanimiv, ker se v njem počutim posebno že pri 30 kilometrih na uro. Enostavno zabaven je.

Bencinski trivaljnik se mi zdi v tem segmentu boljša izbira od dizla, pri priganjanju se zadere kot kakšen bokserski motor, pri nizkih vrtljajih pa šarmira s posebnim tonom, ki ga novodobni trivaljniki ne ponujajo več. Pa ga pogrešam, čeprav je njihov tek bistveno mirnejši. Še vedno se mi zdi navdušujoče, da avtomobilček v tretji prestavi potegne do 150 km/h, v peti pa le deset kilometrov več. Če boste izbrali še samodejni menjalnik pa ob prestavljanju navzdol sam doda vmesni plin in je občutek res zanimiv. Kot bi vozil nekaj zelo hudega.

In to je tisto, kar marsikateremu boljšemu novincu manjka. Neresnost, ker v tem segmentu avtomobil pač ne sme biti preveč resen, sploh, če vsaj kolikor toliko obvlada nujne stvari. S petimi vrati je 107 dovolj praktičen in omogoča, da tudi potniki zadaj lahko enostavno zlezejo vanj in potem dejansko tudi dokaj udobno sedijo. Prtljažnik je sicer bolj podoben velikemu odlagalnemu prostoru, a za vsakdanje stvari bo dovolj, je pa avtomobil pregleden in lahkoten. No, so seveda tudi stvari, ki motijo. Takšen 107 stane preko enajst tisoč evrov, kar je odločno preveč, zlasti, ker je celo merilnik vrtljajev na seznamu dodatne opreme. Pa tudi zato, ker je tekmecev ob omenjeni ceni veliko, celo med razred večjimi vozili lahko najdemo kaj zanimivega. Moti tudi plastika na vrhu armaturne plošče, ki v sončnih dneh odseva v vetrobranskem steku tako močno, da voznik naprej komaj kaj vidi.

Strogo objektivno preračunavanje bo najbrž v ožji izbor postavilo katerega od tekmecev, se pa vseeno splača pogledati še peugeota 107. Ali, še bolje, se z njim zapeljati.