Od nič do vrtenja v glavi v 3,7 sekunde

Konec koncev gre le za prvi slovenski superšportni avtomobil. Po drugi strani pa tekst ne sme biti sterilen in zgolj posut s kopico tehničnih podatkov, takšnega vrhunskega izdelka človek pač ne pelje vsak dan, niti ga na cestah skoraj nikoli ne sreča. Zato se mora med branjem navdušenje vseeno čutiti. In zato začenjam s stvarjo, ki mi je najprej šinila v glavo, še preden sem do avtomobila sploh prišel. Kaj vse človek potrebuje za izdelavo svoje blagovne znamke športnih avtomobilov? Vsekakor veliko znanja, brez tega pač ne gre. Zelo verjetno tudi precej denarja, ker karbon te dni pač ni poceni. 'Jajca' v velikosti nogometne žoge pa najbrž tudi, da se česa takšnega sploh upa lotiti. In potem kupcem za svoj izdelek še zaračunati 300.000 evrov, da se razume, to je osnovna cena, preden začnete izbirati dodatke. Da si boste lažje predstavljali, to je več od cene ferrarija 458 italia ali porscheja GT3 RS.

Vam je padla čeljust po tleh? Le poberite jo in iz spomina izbrišite izbrišite ravnokar omenjena športnika. Renovatio je nekaj povsem drugega, to je izdelek majhne delavnice. Nekaj podobnega kot Paganijeva huayra s ceno okoli miljona evrov ali pa Arielov atom V8, ki tudi ni poceni. Butična izdelka in prava posebneža. Avtomobila, pri katerih se kupci ne sprašujejo, če bi vzeli katerega od njiju ali raje 458 italia. Tisti avtomobil že imajo v garaži pa kakšnega drugega tudi. To so nesramno bogati zbiratelji, ki živijo v multimilijonskih vilah, naokoli jih prevažajo vozniki, v njihovih garažah pa počivajo štirikolesni lepotci, ki le redko zavrtijo svoja kolesa. Kar je škoda, a na takšne kupce cilja Aljoša Tušek s svojim renovatiom T500. Zato jih bo na voljo le trideset. Ne razumem le, kako se je s tako velikimi 'jajci' sploh uspel usesti vanj, da je ugotovil, če je z delom zadovoljen!

Najprej lekcija iz zgodovine. Aljoša Tušek je nekdanji slovenski dirkač, ki si je pred leti kupil avtomobil K1 attack. Z njim je bil bojda zadovoljen, ne pa navdušen. Pravi, da je od pravega športnika pričakoval, da bo pravi športnik. Pa ni bil. Zato se je lotil predelave in tako je pred leti nastal prvi njegov avtomobil. T500 je drugi. Da ne boste mislili, da je renovatio pod kožo pravzaprav K1 attack, vam povem, da je od tistega avtomobila vzel le del cevnega okvirja, vse ostalo je novo, po večini ročno izdelano in seveda unikatno. In ne, vaš clio nima cevnega okvira, če se slučajno sprašujete, kaj je to. Pa materiali? Kot iz znanstvene fantastike, skoraj le alkantara, karbonska vlakna in molibden. Zato tudi ne čudi, da avtomobil tehta le 1090 kilogramov, kar je v posmeh vsem ostalim proizvajalcem.

Za voznikom je sredinsko nameščen osemvaljnik iz audija RS4, v katerem rezgeta 450 'konjev' oziroma 333 kilovatov, da boste tudi gospodje iz Inštituta za meroslovje razumeli. In Audi ne da svojega motorja kar vsakomur, kar pomeni, da mora biti ta avto res nekaj posebnega. Dobra tona lastne mase pomeni, da so zmogljivosti le malenkost slabše kot pri vesoljski ladji Enterprise, ko prestavi v pogon warp. Pospešek do 100 km/h opravi v 3,7 sekunde in končna hitrost naj bi bila večja kot 300 km/h.

Ampak za največjo hitrost mi je prav figo mar, lega je tista, ki me je osvojila. Oprijema je toliko, da sem verjetno popraskal samo njegovo površino, za kaj resnega pa bi tako ali tako moral biti na dirkališču. Pogosto je celo bolj od podatka o bočnem pospešku pomemben občutek v vožnji in zaupanje v avtomobil. In tukaj je obojega ogromno. Človek bi pomislil, da bo takšen vrhunski superšportnik težak za vožnjo, pa sploh ni. Mene osebno je motilo le to, da so bile stopalke občutno predaleč, a to je le stvar nastavitve, in to, da so zavore res dirkaške in jih je težko segreti do delovne temperature, da fino primejo. A za dirkališče takšne pač morajo biti. Občutek na pedalu je krasen, če boste močno zavirali z babico na sovozniškem sedežu, ji bo zobna proteza gotovo odletela iz ust. Ko bodo zavore segrete, seveda.

Ne bom rekel, da je avtomobil udoben, vsekakor pa ni brutalno trd. Za primerjavo, kakšen dirkaški clio RS je občutno trši in bolj surov. Glede na to, da T500 nima niti zavornega sistema ABS, kaj šele ESP-ja, je bil moj največji pomislek ravno pri krotenju avtomobila pri močnem pospeševanju. A sta zadnji dve pnevmatiki tako široki in podvozje vrhunsko nastavljeno, da sem zdrs začutil le enkrat. In še takrat sem povsem kontrolirano malce oddrsel in lepo popravil smer, ko je bilo potrebno.

Glede na to, da T500 stane kot ena zelo konkretna hiša, je tudi logično, da je filigransko sestavljen. Baje je celo nosilec brisalnika narejen po meri. Dejansko mi le streha dela pomisleke, ker je ne morem voziti s seboj, ampak mora počivati doma v garaži. In poleg nje še obe stranski stekli, kar pomeni, da vas dež ne sme nepričakovano ujeti.

Renovatio T500 pa ni edini avtomobil, v načrtu je že drug model. Vseeno je tudi pri T500 na voljo par dodatkov, ki bodo odbili nekaj desetink na dirkališču in tudi nekaj tisoč evrov v vaši denarnici. Denimo sekvenčni samodejni menjalnik, ki je celo lažji od ročnega. Odstranljiv volanski obroč po vzoru formule 1 pa je serijski. Za lažje plezanje iz avtomobila, pa še ukradejo vam ga težje. Avtomobil, ne volana...

Je avtomobil vreden 300.000 evrov? Na to vprašanje ne znam odgovoriti, boste morali vprašati kakšnega multimilijonarja, oni itak razmišljajo po svoje in živijo v svojem svetu. Glede na preizkušeno je vsekakor vrhunski izdelek. Pa še slovenski je, tudi to nekaj šteje!