Na Dunaj smo šli preizkušat novi mini cooper S E, torej električno različico nabritega malčka. Zanimalo nas je, če karakterno ostaja sorodna klasičnim in tudi, če bi bila v duhu novodobnosti primerna za nadaljevanje filma Italijanska misija.
To ni Minijev prvi 'rodeo' z električnimi vozili, je pa vsekakor prvi resnejši. Pred dobrim desetletjem so namreč za potrebe flotnih kupcev izdelali okoli šesto električnih minijev, tokratni izdelek pa je prvič velikoserijski. Ker je Mini del skupine BMW, je bilo vse skupaj lažje in so si pogonski sklop sposodili kar pri i3 S, kar pomeni, da je tudi električni mini cooper S precej nabrit.
Elektromotor namreč ponuja 135 kW moči, kar je 184 ’konjičkov’, 270 Nm navora pa je v duhu električnih vozil na voljo v trenutku. Po nekajurni vožnji tako lahko povem, da zmogljivosti niso vprašljive, pospeševanja so precej sunkovita, še posebej pa presenetijo vmesna pospeševanja. Pač, kot pri ostalih električnih avtomobilih. Ker je 200 kilogramov težka baterija nameščena v dno vozila, je težišče celo nižje kot pri klasičnem cooperju, zato tudi lega v zavojih ostaja briljantna. Vedno namreč govorimo, da se miniji peljejo kot gokarti, so direktni in zanimivi, OK, mogoče vsi po vrsti malo preveč rinejo v ovinku čez nos, če pretiravaš, ampak so zelo zabavni. Tudi ta je.
Se mi zdi, da je glavna in edina postavka električnih avtomobilov zmogljivost baterije, s to temo se ubadajo prav vsi proizvajalci, po drugi strani pa večinoma prav zato pozabljajo na vozniško prijetnost. Zato so večinoma vsi električni avtomobili vozniško dolgočasni in anemični, čeprav vsi po vrsti dobro pospešujejo. No, lahko dodam, da mini ostaja zabaven, razloga sta dva. Pravzaprav le eden, le dve interpretaciji je mogoče slišati.
Baterija v takšnem cooperju S E je dokaj majhna in skupno ponudi le 32,6 kWh energije. Pravijo, da zato, ker ima povprečni lastnik takšnega minija doma itak še večje vozilo in mu zato doseg ni najpomembnejši. Najbrž drži, je pa tudi res, da zaradi kompaktnosti vozila večja baterija enostavno ni prišla v poštev, ker sploh ni prostora. To pa pomeni, da mini ni postal težak in okoren, zato se še vedno dobro pelje. Mimogrede, če so si elektromotor sposodili pri i3 S, so baterijo morali zasnovati kar sami.
Njene dimenzije pomenijo, da so morali avtomobil dvigniti za 18 milimetrov, kot rečeno, pa ostaja težišče še vedno pohvalno nizko. S tolikšno zalogo energije naj bi po standardu WLTP mini cooper S E prevozil med 235 in 270 kilometrov, v realnosti pa računajte na manj. Naša testna proga po avtocestah okoli Dunaja bi baterijo izpraznila v kakšnih 180 kilometrih, mestna vožnja pa bi bila do zaloge energije najbrž bolj prizanesljiva. Mimogrede, prostornost avtomobila ostaja enaka klasičnim različicam, električni sklop v nobenem pogledu ne posega vanjo.
In vizualne razlike? Ni jih veliko, zunaj le dodatki v rumeni barvi in drugačna platišča, znotraj pa malo spremenjeni merilniki ter rumeno obarvan gumb za zagon vozila. Vse skupaj ima tudi zanimivo ceno. Mini cooper S E je na voljo že za 33.400 EUR, po odštetju subvencije to pomeni manj kot 26 tisočakov oziroma manj kot stane klasični cooper S. In tukaj dobite še samodejni menjalnik, ki to sicer ni, po domače, ne bo vam potrebno prestavljati.
Pa Italijanska misija z začetka? Saj se spomnite, kako so se z miniji, v prtljažnikih katerih so bile zlate palice, preganjali po mestu? Najbrž takšen ne bi bil najbolj primeren, ker bi mu hitro zmanjkalo elektrike. Tudi za osemnajsto nadaljevanje franšize Hitri in drzni ne, ker ne bi mogli posneti kadrov, kjer voznik 22-krat prestavi v višjo prestavo. Za vijuganje po naših mestnih ulicah pa je zaradi okretnosti tudi takšen še kako zanimiv in verjetno najbližje športnosti, kolikor je električni avto v tem času sploh lahko.