Toyota hilux

Regionalna premiera

Avtor prispevka: Anže Jereb

Za toyoto hilux lahko rečete, da je oblikovno manj nastopaška kot nekateri ostali, zlasti kakšen ford ranger. Lahko tudi rečete, da motor po zmogljivosti ni v samem vrhu segmenta, težko pa mu oporekate zanesljivost in robustno izdelavo.

Deli Natisni

Foto: Anže Jereb

16. 9. 2016 ob 5:00

Komentarjev: 1

Pravzaprav so robustni vsi poltovornjaki in na zahtevnem terenu bi se podobno najbrž odrezal še kateri od ostalih predstavnikov, a ko se je Matej s hiluxom nekaj dni preganjal po Namibiji in ga na poti dodobra namučil, ni niti enkrat s kakšno opozorilno lučko namignil, da mu pot ne ustreza. Enako je bilo na naši vožnji, kjer smo ga pet ur mučili z vožnjo po blatnih kolovozih in strmih klančinah, kjer se je skoraj ves čas mučila zapora zadnjega diferenciala in je pri plezanju pomagal reduktor. Vse skupaj je v kabini vozila pravzaprav izgledalo kot sprehod po parku.

Pred leti sta se Uroš in Kristina Ravbar odpravila z avtom na pot okoli sveta, izbrala sta toyoto. Že to pove veliko in dejstvo je, da je zaradi razširjenosti po vsem svetu in zaradi zanesljivosti to ena najboljših izbir. Zlasti na neobljudenih koncih tega sveta, denimo v Namibiji, kjer razširjenost in dostopnost do rezervnih delov lahko pomeni celo preživetje. In če neham z dramatiziranjem, mi smo se namreč z njim preganjali po Fruški Gori v okolici Beograda, kjer do prve hiše ni ravno daleč. Zato tukaj štejejo še druge vrline.

Prejšnja (sedma) generacija je bila že precej preživeta, zato so pri novi pošteno zavihali rokave.

Prejšnja (sedma) generacija je bila že precej preživeta, zato so pri novi pošteno zavihali rokave. Karoserija je za dvajset odstotkov bolj vzvojno čvrsta, kar pa vam najbrž ne pove dosti. Lažje si boste robustnost predstavljali, če dodam, da je lahko postavljen na hudem klancu in z enim kolesom v zraku, pa se bodo še vedno vsa vrata normalno odpirala ter zapirala, vključno z vrati kesona. Takšen preizkus je najboljši za ugotavljanje čvrstosti, saj so sile na karoserijo res velike in zvijanja skoraj ni mogoče izničiti.

Tudi celotno podvozje je boljše in zadnji kolesi imata sedaj za dvajset odstotkov večji hod, med najvišjo in najnižjo točko posameznega kolesa je kar 52 centimetrov. Da je nosilnost večja, so zadnje vzmetenje ojačali; mimogrede, pri nas bo na voljo zgolj s takšnim, posledično pa to seveda negativno vpliva na udobje. Potrdim lahko, da hilux ni najudobnejši v segmentu, izrazito trd in neudoben pa tudi ni.

Motor je povsem nov in ob štirih valjih sedaj ponuja 2,4 litra delovne prostornine, 110 kilovatov moči (150 KM) in kar 400 Nm navora. Sam sem ga preizkusil v povezavi z novim 6-stopenjskim samodejnim menjalnikom. Na avtocesti se mi je zdel dovolj zmogljiv, tam pomislekov sploh nimam. Lažje bi jih našel na zahtevnem terenu, kjer se potreba po dodatni moči in navoru hitro lahko pokaže, a tudi na tem področju nimam pripomb. Prej bi jih najbrž na dolgih peščenih sipinah, kjer se morajo kolesa ves čas hitro vrteti, na klasičnem terenu z zemljo, kamenjem in podobnim pa sploh ni hudo. Bo pa v prihodnosti na voljo še malenkost zmogljivejši 2,8-litrski štirivaljnik.

Vsak strm klanec je hilux uspešno premagoval s pomočjo reduktorja, zapora zadnjega diferenciala je pomagala, ko je imelo oprijem le eno kolo, skratka, na naši poti ni prišlo niti enkrat do zapleta. Pa smo imeli precej zahteven teren, saj je celotno podlago dan pred našo vožnjo konkretno namočil naliv, zato smo se večinoma vozili v blatu. Hvalim še funkcijo samodejnega spuščanja po klancu navzdol, ki niti ni posebna novost, je pa novo in dobrodošlo, da deluje tudi pri vzvratni vožnji. Če se boste zapodili v kakšen res hud klanec in vmes obstali, zna priti še kako prav. Edina stvar, ki me je motila, so bili parkirni senzorji. Četudi jih izklopiš, se po kakšni minuti vključijo nazaj in z nadležnim piskanjem parajo živce. Terenske zmogljivosti torej sploh niso vprašljive, bolj zahtevnega terena se skorajda ni mogoče lotiti, zato sem prepričan, da bo hilux kos vašim terenskim vragolijam.

Še notranjost bom pohvalil, ker je sodobna, zlasti zaradi 7-palčnega zaslona na dotik, ki je kar odziven in predvsem popestri notranjost. Na prvo žogo se mi je kabina zdela celo preveč nežna za gozdarje in vse, ki na vozilo ne pazite kaj dosti, a je vsa ostala plastika trda in izgleda odporna na praske in udarce.

Za zaključek še beseda o novem proace. Tovorna izvedenka je pri nas že na voljo, potniško pričakujte januarja. Na voljo so tri dolžine (potniška le dve), ker je avtomobil nastal v sodelovanju z znamkama Peugeot in Citroën, pa so seveda vsi trije skoraj identični. Ker smo si ga lahko le na hitro ogledali, sporočam, da se mi zdi za dostavno vozilo precej domiselno oblikovan, ponuja tudi nekaj pametnih rešitev, kot je pol kvadratnega metra velika odprtina za prevažanje res dolgih predmetov, več pa drugič, ko se z modelom proace zapeljemo.