Nissan GT-R nismo

Avtomobilistični novinar sem že toliko časa, da sem razburjenje ob vstopu v nov avtomobil že zdavnaj opustil, kar je dejansko nujno potrebno, saj je le tako lahko človek objektiven. V letih mojega dela sem zadnjico posedel v nekaj tisoč vozil, zato se le redko zgodi, da mi ob katerem močno zaigra pumpa v notranjosti prsnega koša. Ampak ko sem izvedel, da nama z Matejem v Tokiu Nissan obljublja vožnjo z modelom GT-R, se je zgodilo ravno to. Pumpa je znorela, pa sploh ni vedela, da bo vmes tudi 'godzilla' z oznako nismo.

Prijatelji in znanci me pogosto sprašujejo, kateri avtomobil v moji karieri je bil najhitrejši in najdražji. Kar nekaj hitrih je že bilo, mnogo tudi bistveno dražjih od nissana GT-R, ampak hitrejšega mi ni uspelo najti. Niti po pospeških do stotice niti po zmogljivostih ukrivljanja zakonov fizike v zavojih. Morda le kakšnega bolj suverenega pri največji hitrosti, kar pa je itak brez pomena, ker gre že GT-R krepko prek 300 km/h. In tega sem do tokratne predstavitve peljal že dvakrat. Enkrat sem se iz čistega užitka privatno odpravil celo do Prage, tako da lahko verjamete, ko rečem, da je ta avtomobil moj osebni samorog, moj kriptonit.

Torej, nissan GT-R. Pred vožnjo mi je eden od inženirjev dejal, da je po dveh letih prodal svojega. Z njim je bil nadvse zadovoljen, edini razlog za prodajo je bil prihod novega z letnico 2014, ker je bojda toliko boljši. Da ne bo pomote, govorim o navadnem nissanu GT-R, ne še o nismu. Med manj zanimive podatke o prenovi spadajo drugačne luči spredaj in zadaj (tiste spredaj sedaj zelo jezno svetijo z led diodami v obliki strele), malo so spremenili še oba odbijača in opcijsko dodali posebno rdečo barvo, v katero je vmešano 24-karatno zlato. Izgleda super, a se bojim, da bi bila pri nas barva hitro tarča zavistnega potega s ključem. Tisti, ki avtomobila še videli niso v živo, pogosto tarnajo, da je znotraj preveč plastičen, ker so pač to prebrali nekje na intenetu ali kaj podobnega. Res je, tako premijsko se ne boste počutili kot v kakšnem 911 turbo S, ampak, hudiča, ta avtomobil je polovico cenejši. In hitrejši! Kaj pa pričakujete? Vseeno, za vse, ki ste se nad notranjostjo doslej zmrdovali, so pripravili luksuzni paket z usnjem na sedežih in aluminijem na armaturni plošči. Izgleda krasno.

Pomembnejše so spremembe v podkožju. Podvozje je tristopenjsko nastavljivo in odslej bolj udobno, kadar to želite, krmilni mehanizem je pri manjših hitrostih lahkotnejši, a še bolj natančen pri višjih, in pogon so optimizirali do te mere, da mu noben tekmec ne seže do kolen. Če povem, kaj sem razbral z njihovih grafov, merijo še, kako na lego vpliva muha, ki je slučajno zašla v potniški prostor. Prav hecno, kaj vse so upoštevali, celo do mikronskih sprememb v pnevmatikah v srednje hitrih zavojih in v počasnih. Japonci pač, ampak je zanimivo.

Raje vam povem, kaj sem občutil v nekaj desetkilometrski vožnji po odprtih cestah. GT-R ni majhen avtomobil, še precej večji pa deluje, ko sediš za volanom na desni strani in voziš po levi. Ampak je šlo, ni tako hudo. Konvoju treh je sledil organizator v kombiju, če bi slučajno potrebovali pomoč oziroma usmeritev. Povedali so nam, da je omejitev na tem delu avtoceste le 80 km/h in naj jo upoštevamo. Hmm, ja... Kot tretji v vrsti sem za cestninsko postajo pač sledil ostalima dvema. In smo pospešili. Na malo več kot 80 km/h. Dodajte samo še kakšnih 100 km/h in še nekaj zraven. Kombija organizatorjev potem nismo videli vsaj tri minute, ker je ostal tako daleč za nami. Če pride kazen, je bila vredna!

Avtomobil gre kot šus, ampak je neverjetno lahkoten in udoben. Menjalnik je bliskovit, podvozje začuda zelo uglajeno, prostora spredaj veliko in zadaj le malenkost premalo, da bi celo odrasla oseba lahko sedela. Predvsem se mi zdi ena od najpomembnejših prednosti ta, da voznik v vožnji s tem avtomobilom izpade bistveno boljši, kot je dejansko. Tako zelo pomaga avtomobil s svojo enostavnostjo in odpravljanjem napak. In meni osebno je všeč tudi to, da se med vožnjo sliši diferenciale, kako pokajo in opravljajo svoje delo, ter kako mehansko glasen je menjalnik. Pač, čudovit avtomobil, ni veliko za dodati.

Po vrnitvi so me čakali še štirje kratki krogi po ne kaj dosti znanem dirkališču. In to z različico nismo, ki je lažja, bolj agresivna, močnejša in ima posebne pnevmatike. Veliko sestavnih delov je iz karbona, turbina je enaka kot pri dirkalnem vozilu, sedeža sta karbonska in vse skupaj je nastavljeno za napad. Tri kamere so me snemale med vožnjo in vse tri so pokazale, da med dirkanjem s takšnim strojem ne zmorem povedati ničesar pametnega. Po pravici, raje sem užival, ker sem vedel, da bo sila kratko. Nismo je še hitrejši, a težko rečem, za koliko. Enostavno je tako zelo hiter, da si hitrih avtomobilov manj vajen voznik niti ne bi upal pritisniti plina do konca. Naj to ne zveni kot lastna hvala, ampak že večkrat so bili moji sopotniki povsem prestrašeni, ko smo pospeševali z več kot pol šibkejšim strojem.

Po moji vožnji me je zapeljal še njihov profesionalni testni voznik in ob prvem pospeševanju se mi je dobesedno zvrtelo v glavi. 2,5 sekunde traja pospešek do stotice in očitno je, da je občutek na sovozniškem sedežu precej drugačen od tistega, ko voziš sam in plin vseeno pritisneš do konca. Je treba poudariti, da sva skozi ovinke dobesedno letela? Najbrž ne, lahko pa povem, da mi gre GT-R sedaj samo še bolj na živce. Ker je tako hudičevo odličen, pa ga nikoli ne bom mogel imeti. Ah, kaj jamram, saj ga imam. Poglejte fotografijo na levi.

P.S. na tej povezavi si lahko ogledate še reportažo z obiska Nissanove tovarne v Yokohami.