Etna, Divača

Volan gurman 05

Avtor prispevka: Matej Mihinjač

Zanimivo bi bilo vedeti, koliko se vas je med vožnjo po avtocesti na morje že spraševalo, kje bi se lahko ustavili na poti in pojedli dobro kosilo. Mogoče pa bo po tem prispevku izbira lažja.

Deli Natisni

Foto: Miha Kokalj

14. 11. 2016 ob 8:00

Komentarjev: 0

Z lexusom GS sem tokrat obiskal Etno v Divači, ki z vulkanom deli le ime, nekaj kamenja ter vročino v pečici. Dodaten plus je tudi, da so čisto blizu Škocjanske jame, ker vem, da ste si že večkrat rekli, da jih morate spet obiskati. Zdaj ni več izgovora. Se pa v bližini najde tudi kakšna dobra cesta, ker tam ni veliko prometa, saj gre praktično ves po avtocesti.

Ampak v Divači boste poleg muzeja slovenskih filmskih igralcev brez težav našli Etno, ki se skriva blizu železniške postaje, in si privoščili tudi razvajanje za brbončice. Sam sem si vzel čas in se na cilj umirjeno pripeljal s porabo 6,5 litra bencina na 100 km. Hibridni pogon vsekakor pomaga, če se radi varčno vozite in ponoči tiho pripeljete domov. Oznaka oziroma kratica GS sicer pri tej limuzini pomeni Grand Sedan. Nekateri uvozniki so si jo v določenih državah razlagali kar po svoje in je za njih Grand Sport, ampak posebne športnosti razen agresivnega izgleda avto ne ponuja; v osnovi je za umirjene voznike, ki vedo, kako se na cilj pripeljati sproščeno in da si je potrebno za dobro hrano vzeti čas.

Igor Peresson

Igor Peresson vam bo to najlepše dokazal s svojo okusno ponudbo, ki vključuje tudi odlične pice, kjer testo ni takšno, da boste še vso noč hodili pit vodo. Z veseljem vas bo tudi kaj naučil, če se boste odločili za tečaj kuhanja ali posebno razvajanje s 16-imi jedmi v izbrani družbi, ki jih bo v posebnem prostoru pripravil pred vami. Ampak sam sem bil s časom razmeroma omejen, zato sem si v dveh uricah privoščil 6-hodni meni v vrednosti 36 evrov, zaradi katerega se bo splačalo še kdaj narediti postanek v kraju, kjer se je rodila naša prva filmska igralka Ita Rina.

V Etni se čuti vpliv italijanske kuhinje, ki jo Slovenci tudi sicer obožujemo, zato sem začel s kremo iz pečene buče, z bučnim oljem in peno dimljene mocarele, nadaljeval pa s fokačo iz polnozrnatega testa, z rožmarinom, čebulo in lardom (pata negra). Poskusil sem še fenomenalno dimljeno mocarelo na sezonski solati (kapre, olive, listi), čeprav so bili del mojega menija ravioli, polnjeni z ovčjo skuto, na žajbljevem maslu. Telečje ličnice, kuhane pri nizki temperaturi, so se kar topile v ustih skupaj s kostanjevim pirejem z rožmarinom, peteršiljevim oljem in ocvrtimi porovimi listi, sledil jim je sorbet iz hruške viljamovke z brinjevcem, zaključil pa sem s kremo (mousse) iz praženih piemontskih lešnikov in karamele.