Restavracija Oštarija, Dolenjske Toplice

Volan gurman 10

Avtor prispevka: Matej Mihinjač

Če ima kraj v imenu besedo toplice, še ne pomeni, da je tam edina aktivnost namakanje prezeblih kosti. V enega od njih se splača tudi jest. In do tja odpeljati kakšen lep ovinek.

Deli Natisni

Restavracija Oštarija, Dolenjske Toplice

Foto: Miha Kokalj

8. 5. 2016 ob 16:15

Komentarjev: 0

Na poti do Dolenjskih Toplic je idealna trasa za preizkus treh voznih programov BMW-jevega hibridnega 330e iPerformance. Gumb ob ročici menjalnika je v bistvu edina razlika, ki jo opazi sopotnik, če že sliši slabo. Sam na avtocesti vedno vklopim program 'save', da si električni način prihranim za mestno vožnjo. V Novem mestu, ko sem zapeljal z avtoceste, torej program 'max eDrive', naprej pa sem vklopil kar 'auto', da potem elektronika samodejno izbira primeren način, dokler se baterija ne izprazni, ker se na gurmanskem cilju zopet napolni skupaj s trebuhom. Edini problem je, da v Dolenjskih Toplicah še ni električne polnilnice, ker v neposredni bližini mojega tokratnega cilja ni dovoljeno parkirati, torej je na potezi občina, da tudi s tem pritegne kakšnega zelenega gosta.

Oštarija je torej nasvet za vse, ki še niste imeli dovolj dobrega razloga, da bi obiskali Dolenjske Toplice. Večina restavracij, ki sem jih obiskal, se rada pohvali s tem, da lokalne jedi in recepte pripravlja na moderen način in tudi v Oštariji ni nič drugače, kot mi je zaupal kuharski mojster Robert Gregorčič. Ampak je tam spet velik poudarek na sestavinah, ki so na voljo na Dolenjskem, in prav to želi preko svoje hrane promovirati Robert - da se tudi Dolenjci zavedajo, kaj vse lahko pokažejo svojim gostom in so na to seveda ponosni.

Zato je bil najprej na krožniku file dimljenega soma, s hrenom in na pireju iz peteršiljevega gomolja ter solatko iz črne redkvice in regrata. Sledila je čemaževa juha, takoj za njo ajdova kaša v obliki rižote z eko šparglji in kozjim sirom (Gorišek), vrhunec pa je bil hrbet jelena s čokoladno omako na zelenjavnem kipniku in pašteto iz gob marčnic. Alternativno bi lahko postregli file postrvi z omako iz česna in žafranike. Za konec me je razveselila še čokoladna rezina iz dveh vrst čokolade z orehi, ki se je kopala v karamelni omaki in h kateri je bilo priporočeno likersko vino Keros letnik 2008 vinske kleti Kerin.

Obiskovalca navduši zelo prijeten ambient, ki lepo združuje tisto, kar sem že omenil pri hrani: tradicijo in moderen, morda bi bilo še bolje zapisati mladosten pristop. Tega se povsod čuti, saj je ekipa mlada, vrhunsko kulinariko pa želijo približati vsem tudi z razmeroma ugodnimi cenami - za opisani dnevni 5-hodni meni bi odštel 32 evrov.