Avstrijska Koroška

Z Volanom na izlet

Avtor prispevka: Iztok Krajnc

Če bi sledil trebuhu, bi se podal v Italijo; ker pa sem na test dobil krasni land rover discovery sport, je bila edina logična lokacija pri naših severnih sosedih in to čez eno najlepših cest na tej strani Evrope. Proti avstrijski Koroški!

Deli Natisni

Foto: Miha Kokalj

14. 6. 2015 ob 18:00

Komentarjev: 0

Če ste vsaj približno toliko avtomobilističnega avanturista kot mi, potem se nemalokrat zasanjate o kakšnih lepih in težko dostopnih lokacijah, kot so odročne divje plaže ali pa gorske koče na dvotisočakih. Jasno, peš lahko prideš skoraj kamorkoli, ampak za tovrstne resnično mobilne podvige pa je potreben pravi avto. Celotne družine in vse pripadajoče krame kajpak ne moremo nesti na ramenih.

Mali disko, kot v uredništvu ljubkovalno imenujemo novi land rover discovery sport, ima vse: dovolj prostora, dobro izgleda, ker je danes to pač zelo pomembno, predvsem pa je zmogljiv tudi na slabših podlagah. 2,2-litrski turbodizelski motor ima 140 kilovatov, to je 190 'konjev' in pa kar 420 Nm navora, tako da je brez težav vlekel po strmih in čudovitih avstrijskih cestah v še bolj krasne hribe avstrijske Koroške. Kot se za land roverja spodobi, imaš ob vožnji v klanec občutek, da lahko prideš skoraj kamorkoli, kamor si sploh upaš, jasno. Pri vsem pa blazno pomaga še program 'terrain response' za različne podlage, dosegljiv na sredi armature.

In evo, brez kapljice švica, ampak v udobju in s klimatsko napravo sem prišel do ene krasne koče na 1.350 metrih nadmorske višine v območju Reichenau. Bil sem v biosferi rezervata Nockberge. Tole je res idealna lokacija za vse, ki radi pohajate po naravi. Park je uvrščen na Unescov seznam, tako da se s tem lepo ohranja narava in razvija regija in moram reči, da te res ves čas preveva občutek popolne naravne spokojnosti. Ko sem končno ugasnil motor land roverja, seveda.

Ker sem tako fino športno oblekel, sem se nujno moral napotiti še v Innerkrems, kjer ljudje postanejo opice. Lahko vzameš kokice in jih gledaš ali se pa sam preizkusiš na vseh vrveh in žicah. Govorim seveda o adrenalinskem parku, kjer imajo med drugim znano Letečo lisico, jekleno žico, napeto čez več kot 300 metrov za res adrenalinski hiter spust. Če slučajno zadenete tale izlet, mame raje ne pripeljite sem. Celotno ime parka je Hochseilpark Innerkrems Nockberge, več o njem pa najdete na tej povezavi.

Ob vseh teh aktivnostih dan mine preklemansko hitro, zato sem kaj kmalu bil v svojem prenočišču Kirchleitn. Koča je res lepa in apartmaji notri takisto, super lokacija za pare ali družine. Se pa gostje predvsem v zimskem času odločajo za tečaj kurjenja, saj ima vsak apartma lepo peč in potem lahko skozi celoten dopust sami kurijo. Zanimiva dodatna dejavnost, nedvomno. Jasno, bolj kot spanje me je zanimala večerja, saj so mi obljubili neke specialitete. In res, postregli so mi s sirnim namazom s papriko in bučnimi semeni ter tlačenko s prilogo. Nato sem dobil krasne polnjene koroške testenine in koroško postrv s pečeno zelenjavo in krompirjem. Ja, že to je ogromno, tako v želodcu ni bilo več veliko prostora, ampak za čokoladni mousse se pa vedno še najde.

Ko sem se naspal, sem moral na hitro pojesti zajtrk, saj se mi je mudilo biti kulturen. Recimo v Gmündu, nekaj 10 kilometrov stran, sem našel hišo čudes, ki ji pravijo Pankratium. Staro bolnišnico so predelali v zanimiv vodni svet Water Wonder World. Za čisto vsakimi vrati v hiši se je skrivalo eno fizikalno čudo, super za vse piflarje! Med drugim lahko poslušate vodni orkester, videl pa sem tudi stalno zibajočega ptiča in delal ogromne mehurje iz milnice. Fascinantno. Ampak, če sem že bil v tistem delu Alp, sem hotel videti živali.

Cestne za začetek. In kaj je boljšega kot muzej poršejev. Tale v neposredni bližini je v privatni lasti in je odprl svoja vrata že leta 1982. Ni pa naključje, da je ravno v tem zaspanem mestecu, sem je Porsche preselil svoj obrat po vsej kolobociji ob koncu vojne in tukaj so naredili svoj prvi model - 356. Ni pa tudi naključje, da so se znašli ravno tu, saj imajo malce višje nad vasjo praktično svojo testno stezo, ene najbolj strmih cest in prelazov v Alpah, s kar 32-stopinjskimi nakloni. V glavnem, 48 starin najdemo tukaj in je absolutno vreden ogleda, še posebej, če ste oboževalec znamke.

Dobro, gremo še k pravim živalim, v bližini je tudi alpski park divjih živali Feld am See. Vse živali v njem so itak na prostem, zato boste kletke na kar 11 hektarjih iskali zaman, našli jih boste samo na začetku pri prostorih za nadlegovanje, khm... božanje. Vidite lahko 30 vrst divjih živali, med drugimi tudi neke štiriroge ovce, vietnamske pujse in celo alpake. Vse lepo in prav, dokler me ne napade kak merjasec. No, k sreči me ni, tisti prostor za božanje živali pa je super tudi za najmlajše.

Če ste moškega spola, imate deklino ter ji želite zamajati kolena (in imate nekaj pod palcem), jo nujno pripeljite v muzej draguljev. V Kranzelbinderju, tu v Turracher Höhe, imajo toliko dragih kamnov, da bi lahko naredli iz njih makadamsko cesto. No, medtem ko se bo ona slinila nad vitrinami, boste lahko v miru splanirali kosilo, recimo v restavraciji Die Gartenrast v kraju Radenthein. Naši sosedje očitno znajo kuhati, ker že drug dan odlično jem. Dobil sem česnovo juho in piščanca s pomfijem, za konec pa še kardinalovo rezino, da bom še težje vrtel volan.

In zadnja češnja na tortici pred zaključkom je gorska cesta Nockalmstrasse. Že drugič sem se peljal po njej, tako izvrstna je. Cestnina znaša 10 evrov za motor in 17 za avto, poteka pa na višini čez dva tisoč metrov nad morjem, tako da boste res ves čas uživali v razgledu in seveda odličnem asfaltu. 52 zavojev ima, vije pa se 35 kilometrov daleč čez gorovje Nockberge. Zagotovo še pridem kdaj nazaj, ker je dovolj blizu, samo kakšni dve uri iz Ljubljane. Če si lastite kakšen hud jekleni konjiček, je itak nujna za obisk, če ne, pa vas bo tudi s kakšno kripo dovolj prevzela narava naše severne sosede.