Trst

Lonely planet je leta 2012 tole čudovito mesto označil kot najbolj podcenjeno destinacijo na svetu. Mnogi ga boste že s pogledom na tale trg nemudoma prepoznali, saj mesto leži v neposredni bližini naše meje z zahodnimi sosedi. Marsikdo izmed vas verjetno hodi tja po tedenskih nakupih. Bila sem v Trstu, seveda. Prerekanja o tem, ali bi moral biti slovenski ali ne, bom pustila za drugič, tokrat so me zanimale predvsem znamenosti. In pa hrana, se ve. 

Kot prvo točko sem obiskala trg Piazza Unità d’Italia, enega največjih trgov v Evropi in verjetno največjega čisto neposredno ob morju. Hja, Italijani so res majhneni na trge, ampak od tu sem se lahko vsaj enostavno odločila, kam iti prvo. Imela sem kartico FGV, dve taki bo dobil tudi tokratni izžrrebanec, tako da sem si lahko ogledala ogromno stvari tu naokoli. In en grad na robu nedaleč stran se mi je zdel še posebej zanimiv. Resnično ga ne morete zgrešiti, saj leži v neposredni bližini in svojo mogočnostjo prevladuje nad zalivom. 

Miramar se mu reče in dobesedno pomeni 'pogled na morje'. Hja, ime definitivno upraviči. Zgrajen v 19. stoletju za avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda Maximiliana, je grad bolj kot ne dvorec, postavljen nekoč z namenom domovanja zanj in njegovo ženo. Danes je muzej in poleg njega najdemo ogromno površino z redkimi eksotičnimi rastlinami, ki tvorijo pravo zbirko, v pritličju pa si je še vedno mogoče ogledati zasebne prostore Maksimilijana in njegove žene

Še več rastlin in vsega pa sem našla v botaničnem vrtu. Videti je mogoče ogromno rastlinskih zbirk, tako za rekreativne kot tudi didaktične namene. Vsa ta flora pa poskrbi, da je prisotna tudi favna. Najdemo malo morje vseh možnih živali, ki se kar rade množijo tukaj. Kako tudi ne, saj je habitat perfekten za marsikatero vrsto. Najdemo vse od netopirjev do ptičev in ježev. 

Vsa hoja me je pošteno izčrpala in ker je bil že ravno čas za kosilo, sem se napotila proti restavraciji Buffet Da Siora Rosa. Kot prvi hod sem si zaželela njoke z golažem, ki so prav tako tipični za Trst, drugi pa je bil malce bolj bogat, in sicer so mi postregli z jedjo piatto caldaia, ki jo sestavlja svinjsko meso s krompirjem in zeljem, postreženo skupaj s hrenom in gorčico, posladkala pa sem se z izjemno okusno bavarsko kremo z gozdnimi sadeži. Na kavo sem se pa odpravila drugam, in sicer v skoraj 200 let staro kavarno Caffé Tommaseo z izjemno tradicijo in še boljšimi kavami.

Ko sem šla mimo neke stavbe po kosilu, sem si mislila, o kako lepa cerkev. Vendar sploh ni bila, temveč je bil akvarij. Zanimiva arhitektura za tovrstno stavbo. Šlo je za čisto pravi akvarij z ogromno živimi ribami. In baje tudi kačami, vendar jaz sem šla raje pogledat ribe. Morske živali tukaj so večinoma mediteranske, videli pa boste tudi dva pingvina, ki sta že kar nekakšni maskoti in precej znana tu naokoli. 

Ko sem se po obalni cesti vozila sem, me je tale svetilnik tako prevzel, da sem skoraj zavila na sosednji pas. K sreči ima ford focus opozorilnik za zapuščanje pasu, tako da mi ni bilo hudega. Ampak ta svetleča zadeva na hribu ponoči enostavno hoče tvojo pozornost. Je Farro della vittoria, svetilnik zmage in razsvetljuje tržaški zaliv že od začetka prejšnjega stoletja. Še vedno obratuje in mnoge ladje ga še vedno uporabljajo za navigacijo. S svojimi 68 metri je precej visok, nahaja pa se na hribu z imenom Gretta.

Čakal pa me je še en grad. San Giusto, katerega zgodovina sega že v 15. stoletje. Nikoli mu ni bilo potrebno služiti v obrambi, danes je pa muzej. Na ogled je pa tudi res bogata orožarna, kjer so na ogled meči, halabarde in mnoga druga orožja srednjega in novega veka. Hranijo pa tudi mnogo izkopanin iz starorimskih časov. Hrib San Giusto je namreč bil velikega pomena tudi že za stare Rimljane, ko se je v tej okolici začelo razvijati pravo urbano središče. Poleg gradu najdemo tudi istoimensko katedralo, ki je glavna cerkev v mestu in obenem tudi sedež tržaškega škofa.

Starorimske izkopanine so povečini od tukaj - amfiteatra iz rimskih časov točno v središču mesta, ki ga vidite spodaj. Tukaj stoji kot prava časovna kapsula in je monument starorimski arhitekturi. Vstopnine ni, tako da se lahko kar mirno usedete in si predstavljate, da gledate kako rimsko predstavo.

Ob sprehodu po mestu se mi je kar naenkrat na poti znašel nek stric. Kip ponazarja slavnega irskega romanopisca in pesnika. James Joyce mimoidočim pot ovira že od leta 2004, postavljen pa je zato, ker je nekaj let preživel tukaj. Italijani so seveda na to posebej ponosni. V mestu je ustvarjal od leta 1904 do 1920 in to je bilo njegovo najbolj kreativno obdobje. Kot zanimivost, eno noč je prespal tudi v Ljubljani, ker je pomotoma stopil z vlaka misleč, da je prispel v Trst.

"La nostra bella Trieste! Pogosto sem to rekel v jezi, danes zvečer pa čutim, da je to res. Želim si videti luči, ki bleščijo ob Rivi (nabrežju), medtem ko gre vlak mimo Miramarja. Navsezadnje, Nora, je to mesto, ki nam je dalo zatočišče." (James Joyce, pismo Nori, 1909)

Ena najbolj impresivnih neoklasičnih stavb tu naokoli je tudi tale borza. Stoji že več kot 200 let in si kar težko predstavljamo, da se v tako lepi hiši ukvarjajo samo s številkami in denarjem. Je sedež Trgovinske zbornice in stoji na trgu Piazza della Borsa, ki se nahaja v neposedni bližini prej omenjenega ogromnega trga Piazza Unità d’Italia. Trg je že od 19. stoletja center ekonomske dejavnosti v mestu. Stavba je eden najbolj prominentnih primerov neoklasične arhitekture v Trstu, stoji pa poleg arhitekturno prav tako zanimivih stavb, ki danes služijo trgovinskim in finančnim dejavnostim.

Če vam je bilo tole potepanje po Trstu všeč, hitro na našo Facebook stran, kjer smo vam postavili eno sila preprosto vprašanje in če nanj odgovorite pravilno, greste v žrebanje za celoten tale izlet. Prejeli boste lahko nastanitev za dve osebi v hotelu Abazzia, kartici FGV za znamenitosti, pojedino, pa še forda boste dobili za tja in nazaj, da se boste res varno peljali. Še parkiral bo namesto vas, zato nikar ne odlašajte!