Kranjska Gora-Vršič-Bovec

Verjetno vse skupaj, vendar je takšno cesto težko najti. Glede na to da sem se pred tokratnim izletom že nekajkrat odpeljal na takšne, ki so ponudili resnično lep asfalt in prijetne zavoje, sem se tokrat odločil za drugačno taktiko in se iz Kranjske Gore preko Vršiča odpravil do Bovca. In moram reči, da sem se tega izleta med vsemi veselil najbolj, pa čeprav je cesta na določenih mestih obupna.

Narava je tista, ki me na omenjeni relaciji vedno navduši in zato sem se s športno GT-jko odpravil na pot, po kateri sem se peljal že mnogokrat. Od Kranjske Gore se namreč cesta začne precej strmo dvigati proti prelažu Vršič, ki je bil letos zasnežen občutno dlje kot običajno. Prvi del poti, vse do vrha, je precej zaprt in ozek, cesta je polna serpentin, kar pomeni, da je preglednost slaba, mest za uspešno srečevanje s kakšnim velikim avtodomom pa malo. Pa še podlaga je na ovinkih iz granitnih kock, zato drsi. Nočna mora? V bistvu nikakor, razen če vam je vožnja muka. Potem te relacije ne predlagam.

Tokratna pot je med daljšimi, zanimiva pa je zaradi tega, ker se pošteno dvigne med gore in ves čas vodi po krasni naravi. Po prvih nekaj kilometrih boste prišli do Ruske kapelice, nekakšnega spomenika okoli dvesto umrlim graditeljem ceste, ki so izgubili svoje življenje, preden so leta 1916 cesto dokončali. Le malce naprej pa se lahko ustavite še enkrat in poskušate najti obraz Ajdovske deklice, ki je viden na veliki skalnati steni. Ni ga težko najti, le vedeti je treba, kje iskati. Na tem delu se ljudje radi ustavljajo, ker je prijetno mesto za oddih, zlasti zaradi travnika ob cesti.

Vožnje željnim priporočam, da se odpeljete kar naprej do vrha prelaza Vršič, na višino 1610 metrov. Od tam naprej je razgled še boljši, se pa cesta potem tudi začne strmo spuščati, v podobnem slogu kot se je prej dvigala, le podlaga je boljša in serpentin nekoliko manj. Po spustu boste prišli na podobno višino, s katere ste svoj izlet začeli, preden pa se odpeljete naprej v dolino Soče, si lahko pogledate še njen izvir (malce bo treba tudi peš) in kip, posvečen Julijusu Kugiju.

V primeru, da vas bolj srbijo prsti po vrtenju volana, nadaljujte pot ob reki Soči. Cesta se bo odprla in postala bistveno bolj ravna, večino časa pa se boste tudi vozili ob Soči in njeni prekrasni modri barvi. Če vas že ne bo zamikalo, da bi stopili na katerega od lesenih mostičev, pa si nedvomno poglejte vsaj njena korita. Naravni fenomen, vam rečem, te skale, mimo katerih teče voda in se vmes delajo tolmunčki. Kljub uživanju s toyoto GT86, ki je mimogrede idealen avtomobil za takšno zaprto cesto, sem se sam še enkrat ustavil in si jih ogledal.

Od tu naprej ni več daleč do moje zaključne točke, gostilne Martinov hram. Vam jo priporočam, ker je hrana domača in nadvse okusna, odločitev pa je seveda vaša. In tudi pot nazaj proti osrednjemu delu Slovenije seveda lahko izberete sami. Morda boste šli po enaki poti, morda čez Italijo in Predel, ali pa kar do Nove Gorice in po avtocesti. Ampak te zadnje ne priporočam, ker ni tako zanimiva.