Eksotika, ki sploh ni daleč od doma

Toyota RAV4 & Albanija

Avtor prispevka: Anže Jereb

Če ste eden tistih, ki na dopustu rad odkriva nove kraje in uživa v izjemno lepi naravi, Albanijo zelo priporočam. Če bi se kot odojek radi le dva tedna obračali na plaži in čakali, da se vam zaposleni nasmihajo, potem pojdite drugam.

Deli Natisni

Foto: Anže Jereb

30. 9. 2019 ob 7:00

Komentarjev: 0

Seveda je noro lepih krajev po svetu ogromno in z Volanovo ekipo smo enega takšnih raziskovali letos pozimi, reportažo iz Argentine pa si lahko preberete tukaj. Če vas bolj mikajo nekoliko bližji konci sveta in vseeno vidite dlje od sosednjih držav, so odlična ideja lahko države nekdanje Jugoslavije. Zakaj? Ker večina vseeno ni predaleč, ker so načeloma ljudje gostoljubni, cene pa prizemljene, predvsem pa zaradi izjemnih naravnih lepot. Mi smo v preteklih letih konkretno raziskali že Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Črno goro, tokrat pa je bila cilj Albanija.

Na poti nas je spremljala toyota RAV4 in čeprav smo prejšnja leta naokoli potovali z večjim proace, nisem niti dvomil, da ne bo zadosti prostora. Je pa res, da s seboj nismo vzeli koles kot prejšnja leta, saj so izkušnje pokazale, da jih na dopustu praktično ne uporabljamo, ker je vedno za početi toliko ostalega. Lahko bi šli do cilja kar z avtomobilom, pa smo se tokrat za pot v eno smer odločili za trajekt. Najprej do Benetk, tam vkrcanje za 30-urno plovbo in pristanek v grški Igoumenitsi, potem pa takoj čez mejo. Trajekt za takšno pot in štiri potnike ter kabino s prav toliko posteljami stane slabih 500 EUR, seveda bo ceneje, če kabine ne boste vzeli, jo pa še kako priporočam. Preživeti dan in noč na prepiha polni palubi ali neudobnih sedežih nekje v ladji bo pomenilo, da boste še dva dneva dopusta potem iskali energijo za življenje.

Na naših poteh smo se že naučili, da premikanje iz kraja v kraj po eni sami prespani noči ni dobro, je preveč naporno in niti ne uspeš raziskati lokacije, na kateri si. Zato je bila večina poti zasnovana tako, da smo v določenem kraju prespali po trikrat in se ga naužili, enodnevnih skokov je bilo na naši tritedenski poti le nekaj. Ugotovili smo tudi, da je večinoma bolje rezervirati sobo v hotelu in ne v privatnih nastanitvah, ker se potem ni potrebno ubadati z uro prihoda; prideš, ko prideš, je tam recepcija in nekdo, ki te čaka. Tudi parkirišče nikoli ni težava. Lahko vzamete celo apartma, če si boste sami kuhali, mi smo to storili kar nekajkrat.

Prva dopustniška lokacija je bilo mesto Ksamil, pravijo mu tudi albanska Bora Bora. Ne oporekam, peščene plaže so neverjetno lepe, morje kristalno čisto, kar nekaj otočkov 'plava' v bližnji okolici, lepo je. Samo mesto pa majhno, nič posebnega in trije dnevi so tu dovolj, če ste raziskovalni, ker ne bo več česa raziskovati. Nujno pa priporočam ogled Butrinta, starih rimskih ostankov mesta, ker je lepo ohranjeno, precej veliko in zelo zanimivo. Pa še v senci borovih dreves se boste sprehajali, bo vzdržno, četudi boste pohajkovali sredi peklensko vročega dneva kot mi.

Potem smo se za en dan preselili v notranjost, zgolj raziskat še eno staro mesto in sicer Gjirokastro. Ja, prav sem napisal, čeprav boste povsod videli napise Gjirokaster, je pravo ime ženskega spola. Gjirokastra. Tukaj nas je Googlova navigacija prvič pustila na cedilu, a brez hudih posledic, smo pa se 'zarinili' v nadvse ozko in strmo tlakovano ulico in po kakšnih 800 metrih ugotovili, da se je končala. Potem pa s hitrostjo polža na zelo drsečih starih tlakovcih vso pot prevozili še vzvratno. No, mesto samo je izjemno lepo, na vrhu je grad, ki ga tudi priporočam.

Ker pri majhnih otrocih brez morja ne gre, smo naslednjih 6 dni preživeli v mestih Dhermi in Vlore, tudi ta dva priporočam. Prvega zaradi najčistejše morske vode kjerkoli in kadarkoli v mojem življenju, zaradi izjemnih plaž, drugega pa zaradi dokaj lepih plaž (se človek hitro razvadi v Dhermiju), predvsem pa zaradi večernih lepot mesta. Glavna promenada je povsem nova in zelo lepa, gostilnic in slaščičarn veliko, cene pa zelo normalne. Kaj to pomeni? Pica okoli 4 evre, pivo evro in pol. Družina z dvema otrokoma se za 20 evrov brez težav konkretno naje.

Potem smo zavili v notranjost, najprej v Berat, ki mu pravijo mesto tisočerih oken, in stari del je res zanimiv, pa naprej v Kruje, ki jih tudi priporočam, še posebej, če si boste izbrali enega od ponudnikov apartmajev čisto na vrhu mesta ob grajskih razvalinah. Potem vas bo ves čas bivanja spremljal izjemen razgled, pogledali si boste lahko staro mestno jedro in kupili kakšno stvar, ki je sploh ne potrebujete.

Pa ceste? Pričakoval sem, da se bomo premikali precej počasi, da bodo ceste slabe in polne lukenj, pa sem bil že prvi dan prijetno presenečen. Niso kaj dosti slabše kot pri nas in precej podobne tistim v Dalmaciji, kar pomeni, da se med večino krajev lahko pomikaš povsem normalno hitro. Je pa res, da avtocest skorajda ni in so hitrosti manjše, zato je treba pot malce bolj načrtovati. Za 150 kilometrov dolžine boste potrebovali vsaj tri ure. Poraba RAV4 je bila naravnost smešna. Z velikim in več kot ’200-konjskim’ avtom smo imeli povprečno porabo 6 litrov na 100 kilometrov. Hibrid je torej zakon, večinoma smo se peljali le na elektriko in povsem tiho, enkrat smo celo malo prestrašili možakarja z oslovsko vprego, ker nas ni slišal. Vmes na poti in po nekaj prelazih se je poraba dvignila do 6,9, kar je bila tudi največja zabeležena vrednost, potem pa je po nekaj ravninskih etapah zopet padla na šest litrov in tam ostala do zaključka dopusta.

Ugotavljal sem podobno kot lani v Črni Gori … takrat so domačini kar nekajkrat pohvalili proace, tukaj pa mi je tudi vsaj 5 različnih ljudi že reklo, da jim je avto všeč. Najprej v Albanščini in sem lahko naredil samo 'Huuuh', potem pa nekako v angleščini ali pa kar z rokami. In verjamem, da so navdušeni, ker ’ravka’ res dobro izgleda. Precej nastopaško in z ostrimi linijami je vsekakor opazna. Pa albanski vozni park sploh ni slab, da ne boste mislili; veliko je novih in dragih vozil premijskih znamk, prevladuje seveda tista z zvezdo na nosu, po vozilih sodeč skratka nikoli ne bi pomislil, da je povprečna plača le 350 EUR. Aja, hvalisanje avtomobila je še toliko bolj zanimivo, ker so Albanci sicer precej neprijazen in vase zaprt narod. Že nasmeha v restavraciji najbrž ne boste deležni.

Bolj kot zunanji izgled sam bolj cenim, da je pri avtomobilu dobro notranje okolje. Z zunanjostjo se med vožnjo nič kaj dosti ne ubadam, z gumbi in napravami notri pa. In se mi zdi razporeditev super. Odlagališč je dovolj, izdelava je odlična, prostora smo imeli na poti ves čas dovolj, pa je bilo prtljage res veliko. Res, brez pripomb. In prostora na zadnjih sedežih je toliko, da me hčer med vožnjo ni mogla ves čas brcati, kar rada počne, mene pa zelo moti. Če to ni dokaz, da je RAV4 tudi odličen družinski avto, potem pa res ne vem, kaj je!

Sledila je Tirana, glavno mesto Albanije ob reki Ishm. Glavna mesta se vedno splača priti pogledat, ker so navadno kar zanimiva, mi smo jo obiskali spet le za en dan, ker je bila strateško nekje na sredini naše poti med dvema lokacijama. Starega mestnega jedra ni, ker je mesto novo, sta pa osrednji trg in park zelo lepa, čista in obdaja ju dobra energija, za katero poskrbijo ljudje. Mimogrede, v Tirani smo jedli za najmanj, pivo v restavraciji, ki je na seznamu najboljših, je stalo točno en evro, pol kilograma telečjega mesa na žaru pa pet evrov. Vrhunsko. In kepica sladoleda povsod stane 30 centov, prav toliko kot burek. Vse skupaj pa je zelo okusno, povsod je opazen vpliv Grčije in Italije. Toliko dobrih pic in grških solat že dolgo nisem pojedel.

Preden smo zapustili Albanijo in šli za nekaj dni čez mejo v Severno Makedonijo in potem domov, smo se zapeljali še v dolino Theth. Ta del poti je ženo skrbel že dva meseca pred odhodom na dopust, ker pot do tja velja za zelo zahtevno. Mi pa smo imeli le nič kaj terensko toyoto RAV4 s sprednjim pogonom ... No, v dolino Theth je z naše strani vodila le ena pot, in sicer najprej skozi dolino po ozki, a asfaltirani in nenaporni cesti do prelaza na višini skoraj 1.700 metrov, sledil pa je spust po 16 kilometrov dolgem razritem makadamu za skoraj tisoč metrov. In samo za ta del boste potrebovali vsaj eno uro.

Že pred odhodom sem pregledal vse mogoče posnetke s poti turistov in kljub neštetim opozorilom, da je potreben štirikolesni pogon, zaključil, da bo šlo brez. In je šlo, vsekakor pa je nujno potrebna večja oddaljenost vozila od tal, zato se je RAV4 s svojimi 19 centimetri odlično odrezal. Niti enkrat nismo zadeli v kakšen kamen ali skalo, seveda pa je bilo potrebne veliko previdnosti in pazljivosti, manj veščim poti ne priporočam oziroma svetujem, da se je vseeno lotijo s štirikolesno gnanim avtomobilom. Veliko turistov kar na vrhu prelaza pusti svoje vozilo in gre s posebnimi lokalnimi terenskimi prevozniki potem v Theth. Tudi mest za srečevanje ni veliko in je treba pogosto malce več iznajdljivosti.

Mene je dejansko najbolj skrbelo, da ne bomo na ostrih skalah presekali gume, po Googlovi napaki vodenja pa tudi, kako bomo prišli sploh nazaj. Nekje na polovici poti se je odločil, da smo zgrešili in nas na edinem križišču na celi poti poslal po drugi poti. Ker je na križišču stala usmerjevalna tabla, kjer je res pisalo Theth, sem bil prepričan, da gremo prav. In potem se je začelo … Pot je kar naenkrat postala še 4 kilometre daljša, občutno ožja in skalnata ter strma, dvakrat smo prečkali reko in če bi bila to edina pot nazaj, iz doline ne bi prišli. Najbrž bi nam bilo še vedno fino. Na koncu se je vse srečno končalo, ugotovili smo, da je slabo glavno pot Google zamenjal za še občutno slabšo 'rezervno' pot, a smo uspešno in brez poškodb prilezli na cilj.

Kar se tiče pa same doline, ta je objeta v dva- in večtisočake ter je nora destinacija za vse tiste, ki radi hribolazite. Theth je bil čisto moja kaprica in zato sem dan po prihodu vstal ob pol šestih zjutraj ter 'splezal' na enega od tamkajšnjih dvatisočakov. Se je splačalo, ker je gorovje Prokletje resnično lepo. Pa niti ne tako zelo prekleto, če je dan lep.

Jo torej priporočam, Albanijo? Vsekakor, če seveda ni bistvo dopusta samo ležanje. In še enkrat poudarjam, da Albanci niso posebej odprt in prijazen narod, so pravo nasprotje Črnogorcev. A se da, hitro je treba dobiti trdo kožo, da ne boste užaljeni za vsako figo, pa bo. Sicer je pa narava neverjetno lepa in bo vsak za svoj okus našel kaj zanimivega. Cene so zelo spodobne, hrana je super, skratka, bomo ponovili.