Od Ljubljane do Izole

Za cilj sem si izbral Izolo, ker mi je všeč. Lahko bi šel tudi v Koper, Portorož ali Piran, povsod imajo električne polnilnice, če bi jo res rabil, ampak imel sem polno baterijo, sem jo napolnil čez noč, in doseg, ki se je izpisal na potovalnem računalniku, je bil 380 kilometrov.

Zunaj je bilo 10 stopinj, zelo mrzlo za maj, se je pa ob morju potem ogrelo do blizu 20, kar je že idealna temperatura za električne avte. Ob tem velja omeniti, da so litij-ionske baterije precej nerade na mrazu, zato se pozimi še kako pozna, da imajo električni avti manjši doseg, po naših testih celo do četrtino manj. Veliko energije gre tudi za ogrevanje, ob vklopu je bilo na potovalnem računalniku 13 kilometrov razlike pri dosegu (380 na 393), če sem vklopil gretje. Če ste sami v avtu, si lahko nastavite z gumbom, da greje ali hladi samo vas, s čimer tudi prihranite nekaj energije, nisem pa sam tiste vrste voznik, ki bi se pozimi vozil v treh puloverjih in bundi, da bom ja prevozil 20 kilometrov več z enim polnjenjem. Ne, vožnja mora biti najmanj enako udobna kot pri klasičnih avtomobilih.

Na viaduktu Črni Kal je bil doseg še vedno 259 kilometrov. Hitrost je bila ves čas nastavljena na tempomatu, 130 km/h, prometa pa ni bilo veliko, zato je bila vožnja precej tekoča. Na poti tja me ni doseg prav nič skrbel, ker je bilo očitno, da bom normalno pripeljal do postanka v Izoli, kjer je pisalo, da še vedno lahko prevozim 248 kilometrov. Jasno, pot je bila bolj ali manj navzdol, če bi me vseeno skrbelo, bi lahko baterijo tudi polnil v mandraču na javni polnilnici z izmeničnim tokom z dobrimi sedmimi kilovati. Torej v dveh urah, kolikor je dovoljeno parkirati, okoli 14 kilovatov, to pa je ravno za nekje 70 kilometrov podobne vožnje kot do tja.

Sam sem takoj obrnil nazaj proti Ljubljani, ampak tokrat me je čakal dolg klanec gor. Že pri Kozini se cesta vzpne do 500 metrov nad morje, pri Razdrtem in Ravbarkomandi še malo višje, to pa se pri porabi pozna. Sploh, če stalno vzdržujete hitrost 130 km/h, ker se v praksi večina voznikov v klanec nevede vozi počasneje, ko kakšni avti komaj sopihajo. Na primorski avtocesti so sicer kar tri hitre polnilnice, torej čez palec ena na 30 kilometrov, pri Kozini, na Ravbarkomandi in na Lomu. To pomeni, da praktično nikoli ne morete ostati nekje na cesti, če se baterija res toliko izprazni, in vedno polnite samo toliko, da pridete do doma, več nima smisla, ker je dražje in zamudno.

Če sem prej omenjal mraz, po drugi strani baterij nič ne moti vročina. Večja poraba je samo zaradi vklopljene klime, pri avtomobilih, kot je kona, pa tudi zaradi tekočinskega ogrevanja ali hlajenja baterije. Res je zato nekaj večja poraba elektrike tudi med samim polnjenjem, ampak naj bi po drugi strani baterija zato tudi ’živela’ dlje.

Ko sem naredil postanek za snemanje pri hitri polnilnici na Lomu, je po 213,8 prevoženega kilometra potovalni računalnik kazal doseg 118 kilometrov. Do cilja, kjer je bil začetek moje poti, je bilo še 45 kilometrov, torej bi s takšnim načinom vožnje brez vmesnega polnjenja brez težav prevozil preko 300 kilometrov po avtocesti, kolega ribič pa brez težav lovil ribe.