Od Nakla do Bovca

Ampak za začetek je morala biti baterija polna in Anže s tem nima posebnih težav. Doma ima hišno polnilnico za električna vozila, na kateri lahko kono electric polni s 7,2 kilovata namesto z več kot trikrat počasnejšim polnjenjem preko standardne hišne vtičnice, kar pomeni slabih 10 ur proti dobrim 30im pri čisto prazni bateriji. To se še kako pozna in nekaj takšnega si boste morali omisliti vsi, ki boste z električnim avtom prevozili več kot 200 kilometrov dnevno. Tudi zaradi varnosti pred kratkimi stiki in pregrevanjem hišne napeljave, jasno, ampak to je že druga zgodba.

Kot pravi Gorenjec se Anže seveda tudi znajde in v Naklem imajo še javno polnilnico, ki je zaenkrat še brezplačna. V takšnem primeru imate srečo in niti ne rabite polnilnice doma pa še vedno lahko brez skrbi uporabljate električni avtomobil. Ampak v večini primerov boste uporabljali domačo in če gledamo strogo samo strošek goriva, boste z nočno tarifo zapravili okoli 5 EUR na teden, če se vozite tako malo kot povprečen Slovenec, na mesec je to malo več kot 20 EUR. Sliši se super, je pa zadaj še marsikaj drugega, kot lahko preberete v tem obsežnem prispevku.

Torej, pot! Najvišja točka je bila prelaz Predel, kjer se cesta vzpne na 1.156 metrov nad morje. Lahko bi sicer šel celo višje preko Vršiča, ampak je bil ta ravno zaprt zaradi snega. Za začetek pa avtocesta, torej koni ni prizanašal. Hitra vožnja je poskrbela, da je bila povprečna poraba 21,1 kWh na 100 kilometrov, kar bi pomenilo okoli 300-kilometrski doseg. Po navadni cesti naprej je potem pričakovano padla, čeprav je cesta do Predela ves čas lezla navzgor. Na vrhu je bila poraba 19,9 kWh na 100 kilometrov in po 81,9 kilometra vožnje je bil doseg še vedno kar 272 kilometrov.

Električni avtomobili imajo pred klasičnimi pri vožnji po klancu navzdol eno veliko prednost. Ne le, da ne porabljajo energije, ki je sicer tudi klasični avtomobili skoraj ne, ampak gre energija namesto v toploto nazaj v baterijo. Torej je kona postala elektrarna, ki pridno izkorišča potencialno energijo, vam pa niti zavirati ni treba, če ni pred vami ravno 180-stopinjski ovinek. Bi bilo fino, če bi klasičen avto tudi na koncu klanca kazal več bencina ali nafte v rezervoarju, a ne? Kona ima 4 stopnje regeneracije, ki jih določate z ušesoma ob volanu. 0 ne zavira, 3 pa že kar konkretno in to je uporabljal Anže na najbolj strmih klancih navzdol. Zadeva je še kako uporabna v mestih, kjer pred semaforji lahko zavirate praktično samo z regeneracijo.

Izkupiček vas zanima, a ne? Po točno stotih kilometrih je ostalo 64 odstotkov baterije, povprečna poraba je bila 15,1 kWh/100 km, doseg pa še vedno 284 kilometrov. Ko se je Anže vrnil v Naklo, je bila baterija še vedno napolnjena več kot 30 odstotkov, s čimer je lepo pokazal, da je Slovenija skoraj premajhna, da bi s takšnim avtom kje obstali.