Brilliant jump 2018

Slovenska vojska & toyota hilux

Avtor prispevka: Anže Jereb

Precej zgodaj zjutraj sem se oni dan pojavil v ljubljanski vojašnici Edvarda Peperke, ker nas je Slovenska vojska povabila na spremljanje konvoja vozil proti Madžarski. Zato sem bil ob 7 zjutraj že tam, saj veste, za vsak slučaj, da me zaradi neposlušnosti ne bi postavili pred strelski zid.

Deli Natisni

Foto: Gašper Miš

8. 5. 2018 ob 8:00

Komentarjev: 0

Hitri premik vojaških vozil, ki nas je čakal, so poimenovali Brilliant jump, z njim pa so želeli preveriti zmogljivost premika na dolge razdalje v zelo kratkem času. In besedno zvezo 'kratek čas' si razlagajte malo drugače, to ne pomeni, da se nekaj voznikov usede v vozila in pač odpelje na potrebno lokacijo, pravil in postopkov je v vojski namreč bistveno več. Zato je tokratni Brilliant jump pravzaprav služil le kot trening za oktobrsko in novembrsko Natovo vajo Trident juncture, na kateri se bo na Norveškem zbralo več kot 35.000 udeležencev iz 24 držav. Takrat bo iz Slovenije tja gor odpotovalo med dvesto in dvestopetdeset vojakov ter okoli 50 vozil. Nekatera po cesti, druga po zraku in tretja po vodi.

Ampak tudi tokratni premik ni bil hec. Kontingent Slovenske vojske je sestavljal del deklariranih sil v najvišji stopnji pripravljenosti, in sicer zmogljivost helikoptrske medicinske evakuacije, skupino CIMIC, to je civilno-vojaško sodelovanje, logistični element in motorizirano četo. Mi smo šli s toyotami land cruiser in mercedesi. Sicer je pa tako: hitri premik pomeni, da je Slovenska vojska (oziroma katera druga) na želeni lokaciji že peti dan po pojavu potrebe. V tem času morajo seveda ustrezni vojaški organi pripraviti potrebne načrte, pridobiti ustrezna dovoljenja, pripraviti seznam potrebnega orožja in načrt prevoza le-tega do lokacije, priti do lokacije in tam postaviti bazni tabor oziroma krizno mesto. Morda se zdi pet dni veliko za 'kratek čas', vendar je postopkov ogromno. Ne pozabite, vojska ni hec, ker tudi ne sme in ne more biti.

In smo šli. Odpeljali smo se v Nagykanizso, le streljaj od slovenske meje, kjer je vojaški center za informacijske operacije. V konvoju nas je bilo pet, premikali pa smo se precej hitro, ker smo bili pač z avtomobili in ne s patrijami ali čim podobnim. Vse skupaj je bilo kljub temu videti precej impresivno, kar je bilo razvidno že iz pogledov mimovozečih, ki so se najbrž spraševali, če se dogaja kaj nevarnega, če je kaj narobe. Logično, tega ne vidiš vsak dan. Po pravilniku nas je zaradi števila vozil morala na čelu konvoja spremljati vojaška policija, zato je vse skupaj izgledalo še toliko bolj impresivno. Ob meji smo se srečali z Madžarsko vojaško policijo, ki je potem prevzela vlogo vodilnega vozila, naša pa je šla na rep konvoja.

Po štirih urah vožnje, vmes smo za dobro uro obstali v gneči, ker je na štajerski avtocesti tovornjak prebil ograjo, smo prispeli na cilj. Sam malce utrujen, priznam, a sem sledil nadaljnim dogodkom. Najprej kosilo, potem pa še pred premikom orožja in osebne prtljage postavljanje kriznega centra, pri čemer sta dva od njih ostala pri vozilih. Njuna funkcija je bilo varovanje orožja v vozilih, kar imenujejo 'požarna'. Kljub vročini so naši vojaki pokazali veliko odločnosti in profesionalizma, šotori so bili postavljeni v kratkem času in pripravljeni na sprejem pomoči potrebnih, če pač ne bi šlo le za vajo. Vojaška enota CIMIC je namreč namenjena prav izničevanju vrzeli med vojsko in civilnim prebivalstvom.

Stotnik Tomaž Rogelja, poveljnik enote CIMIC, je dodal: »glavni namen takšnih vaj je sodelovanje in skupno usposabljanje ter preverjanje povezljivosti partnerskih držav v zvezi NATO. Z Madžarsko kar pogosto sodelujemo, sedaj že drugo leto, lansko leto smo sodelovali na njihovi vaji Soft Caps v bližini Budimpešte, pa tudi sicer enote slovenske vojske pogosto sodelujejo s tujimi in si tako izmenjujejo izkušnje.«

Po postavitvi kriznega centra, zavarovanju orožja in po prenosu prtljage v spalne prostore smo si z vojaki privoščili nekaj zabave v obliki slaloma z njihovim land cruiserjem in mojim hiluxom, potem pa je po dolgem dnevu prišel čas za počitek. V precej asketski vojašnici smo spali, ampak je bilo zato doživetje toliko pristnejše. Naslednji dan pa nazaj, zopet lepo v konvoju. Vaja je uspela!