Najlepša cesta v Sloveniji

To je tudi najvišje, kar je v Sloveniji dostopno z običajnim avtomobilom. Dobro, ne pripelje na pet tisoč metrov nadmorske višine, kot nam je to uspelo v Peruju, je pa pri nas tudi ena cesta, ki vas popelje preko dva tisoč metrov nad morje! Morda kdo ne ve, to je bila tudi najvišja gorska cesta v Jugoslaviji. Pravijo, da je visoko nad morjem zrak redkejši in da se turbomotorji tam bolje obnesejo. Torej sem z i8, ki ima še posebej zmogljivo turbino, dobro izbral?

Je BMW i8 najbolj futurističen serijski avtomobil tega časa? Po izgledu zagotovo nima konkurence. Pa tudi vse, kar se skriva pod lepimi paneli, ni od muh. Tehnično gre za priključni hibrid, ki mu doma napolnite baterije, da lahko v mestu s tiho vožnjo strašite pešce. Oziroma kozoroge in ovce pod Mangartom. Šalo na stran, BMW i8 resnično na novo določa pojem športnega avta. O izgledu ne bom izgubljal besed, saj je jasno, da je s svojimi škarjastimi vrati pogosta vsebina plakatov v sobah avtomobilsko navdušene mladeži in je do zdaj BMWjev najbolj osupljiv serijski avtomobil.

Čeprav je v BMWjevi floti nameščen poleg pametnega elektrificiranega malčka i3, se okoli i8 plete popolnoma drugačna štorija. Glavo obračajoč dizajn združuje z naprednim hibridnim sistemom plug-in. Ravno prav velik je, da se dokaj suvereno spopadete tudi s tako zahtevno in ozko cesto, kot je ta na Mangart. Tisto prej o turbini na višini je sicer res, ampak tudi sam sem brez plinske maske brez težav dihal na vrhu, ker vseeno nisem peljal v ekstremne višave. Mogočni Mangart je z 2.679 metri četrti najvišji vrh pri nas, asfaltirana cesta pa prileze do kar 2.072 metrov.

Ko se boste pripeljali do odcepa za gorsko cesto na Mangart, boste v bližini videli parkirišče in obvestilo, ali je cesta odprta ali zaprta. Ko je preveč snega oziroma slabe vremenske razmere, cesto namreč zaprejo. Zgrajena je bila že leta 1938 in na njej lahko poslušate zvok motorja tudi v divjih tunelih. Pet jih je vseh skupaj in vsi so vredni spoštovanja. No, če so vam vremenske razmere naklonjene, je razgled fantastičen; če je dan lep, se vidi res daleč in je treba kar paziti, da ne gledaš preveč okrog, ker mimogrede zapelješ v kakšen prepad, kjer bi se moja pot neslavno končala precej nižje v kakšnem drevesu. Katerem, vprašate? Ob pričetku vas pozdravi bukov gozd, ko prevozite prvega od petih predorov proti vrhu, pa vas opazujejo čedalje bolj osamljeni macesni in borovci. Pravijo, da je vegetacija proti Mangartu v Julijcih nekaj čisto posebnega, saj goro še dosežejo vplivi Sredozemlja, zato tu najdemo floro, ki je sosednje gore ne premorejo.

Za vzdrževanje ceste, ki sicer ni v vrhunskem stanju, a je kljub temu bolj gladka kot marsikatera regionalka pri nas, je treba spodaj plačati pet evrov ekološke takse. Denar gre v malho Razvojni zadrugi Mangart. Ta cvenk jim pride še kako prav ob nezaželenih situacijah, kot je bila tista leta 2000, ko je velik plaz zradiral nemajhen kos ceste in most. Ko sem se vozil po njej, sem se spomnil na vse tiste avstrijske gorske ceste, ki jih naši sosedi še kako dobro zaračunajo. Z vrha se žal ne da zapeljati na drugo stran, saj vas zgoraj čaka samo en velik prepad, ampak če bi bila lahko speljana čez, bi bil pa tole pravi raj za vse ljubitelje motornih vozil. Že vidim legendarne dirke za Veliko nagrado Mangarta. Pa saj, zakaj pa ne, s takšnimi avtomobili bi to lahko izpeljali tudi v zaščitenem narodnem parku. Z i8 bi bil še kako konkurenčen, celo Anže bi se moral sprijazniti z drugim mestom, ker sem imel vseh 362 'konjev' hitro v malem prstu.

Če pri tem avtu kaj res navduši, sta to odzivnost in lahkotnost. Odzivnost in natančnost krmilnega sistema je primerljiva z najboljšimi športnimi avtomobili na trgu. Kljub zajetni bateriji, ki ima kapaciteto 7,1 kilovatne ure, avto tehta manj kot tono in pol in verjetno je jasno, zakaj. Ogljikova vlakna, prav ste uganili. Oziroma, bolj natančno rečeno, z ogljikovimi vlakni ojačana plastika, ki sliši na nič kaj zapomnljivo ime CFRP. Pri BMWju so material razvili posebej za svojo bero električnih vozil, njej pa se gre zahvaliti, da se i8 do 100 kilometrov na uro požene v 4,4 sekunde. S skoraj brezšivno zveznostjo pospeševanja, ki jo omogoči krasen 8-stopenjski samodejni menjalnik, je tekoč val pridobivanja hitrosti resnično nepozaben. Ne bo prestrašil ferrarijev in lamborghinijev, bo pa dal vetra marsikateremu porscheju in najbolj nabritim kombilimuzinam na trgu.

In če sem že pri bolj tehničnih podatkih, vam povem še, da ima elektromotor 96 kW moči, 1,5-litrski turbotrivaljnik pa 170 kW, torej 231 'konjev'. Sistemska moč nanese skupno na 362 'konjev' in 570 Nm navora. Ko je govora o športnikih in surovi moči, to ne zveni kaj prida; mogoče zato, ker tudi ni. Vendar je ne potrebuje, saj je zavoljo zgoraj omenjenih materialov dovolj lahek in vodljiv kot peresce. Tudi v nekaterih pogledih ta hibridni sistem ni nič novega, ogromno vozil je na trgu, ki za premikanje uporabljajo sodelovanje bencinskega in elektromotorja. Ampak način, s katerim so pri BMW-ju oba pripravili do sodelovanja, je tisti, ki je poseben. Omenjeni turbotrivaljnik je povzet iz mini cooperja in so ga namestili zadaj za voznikom, elektromotor pa se nahaja spredaj. Tudi to ni znanstvena fantastika, ampak kombinacija bencinskega motorja, ki poganja zadnji kolesi, in elektromotorja, ki žene sprednji par, i8 pa s tovrstnim štirikolesnim pogonom omogoča praktično trenuten pospešek z mesta.

Ker ima sistem plug-in, pomeni, da pri vožnji z njim ne boste nervozni, kot bi bili pri čisto električnem avtu. S polnim 32-litrskim rezervoarjem za bencin in napolnjeno baterijo (2 do 3 ure se polni doma) lahko na papirju prevozite slabih 500 kilometrov, ampak, saj veste, papir ni praksa. Je pa praksa vožnja in z njo povezani užitki. Superšportnik za prihodnost, pravi BMW, jaz pa, perfekten avto za idilične slovenske gore.

Dobrih 12 kilometrov je dolga cesta od odcepa pod Predelom in so jo v času svetovne gospodarske krize zgradili kar lepo z javnimi deli. Dela so brez prekinitev trajala dve leti in niso zastala niti pozimi v visokem snegu in pri zelo nizkih temperaturah. V slogi je moč, pravijo. Predstavljajte si kaj takšnega danes. Ne gre? Niti jaz si ne morem. Je pa pri tej cesti pomembno še nekaj. Ker je v Triglavskem narodnem parku, ni ravno namenjena podiranju hitrostnih rekordov, ampak uživanju v naravi. Na njej je sicer tudi ogromno kolesarjev, čeprav so vsi dopoldan med tednom, ko sem napadal zavoje, tako kot jaz, v službi. In ker ne gre za navadno prometno cesto, ponekod ni ograje, zato brez izgovorov, če boste strašili ptiče in lomili veje med letom v prepad.

Asfalta je torej konec na nadmorski višini 2.072 metrov, kjer se najvišja gorska cesta v Julijskih Alpah in v Sloveniji po svojih 17 zavojih konča s pentljo in parkirišči. V zadnjem času v bistvu celo prej, ker je bil blizu vrha skalni podor in je naprej prepovedana vožnja, čeprav se večina vseeno pelje čez. Nazaj v dolino boste prišli po isti poti, po kateri ste se pripeljali. Ampak preden se poženete nazaj navzdol, si le vzemite minuto pavze in se v celoti naužijte visokogorskih krasot, ki jih premore naša državica. Lahko se povzpnete na okoliške vrhove in razgledne točke, če ste hribolazec, pa kar na Mangart. Vsekakor pa se z jezika zazrite prek Belopeških jezer proti rojakom v Kanalski in Ziljski dolini. Osupljivi so razgledi na slovensko kot tudi italijansko stran. Ni kaj, odlično cesto sem izbral, čas je bil za ponovno polnjenje baterije. Klanec navzdol je kar dolg in se je fino napolnila. Pa naj še kdo potem reče, da se ne splača peljati navkreber.

i8 torej; je izjemen? Absolutno. Je popoln? Nikakor. Dejstvo je, da s kilometri žic in kablov, skupkom računalnikov ter litanijami ničel in enic pač ni moč pričakovati neokrnjene, surove, recimo temu naravne, dirkaške izkušnje. To se lepo vidi pri tem, da je globok zvok umetno speljan v kabino iz zvočnikov, saj basovskega hrumenja avto enostavno nima kje proizvesti, čeprav se trivaljnik odkupi z zelo zanimivim predenjem. Se pa zagotovo trudi servirati to naravno izkušnjo in posajen na cesto na Mangart bo delal neprekosljivo družbo kozorogom.