Ptiči so se vseeno oglasili zgodaj in namesto rose je tla zmočil dež, ampak Vojska se ne ustraši ničesar. K sreči - zaradi mene tisti dan in boljšega občutka nasploh. Če se vrnem k številkam, čakalo me je nekaj, kar je poročnik slovenske vojske v šali poimenoval ferrari s fračo. In nekaj, zaradi česar je šlo kar nekaj politikov in poslovnežev v zapor. Pa vse to res ni pomembno, kot na primer, da stroj tehta 26 ton in gre več kot 100 kilometrov na uro. Ali pa, da stane dobra 2 milijona evrov. In da ga poganja motor z 2080 Nm navora. Tank? Ne, je prelahek in s 55 litri kombinirane porabe okoli 3-krat premalo požrešen. Skratka, ponos slovenskega 'motor poola', svarun!
Američani svarunom pravijo patria oz. havoc, Poljaki so jih oklicali za rosomake, Južnoameričani jim pravijo badger.
Mi smo ga poimenovali svarun, ime pa izvira iz slovanske mitologije (Svarog), breztelesni bog neba naj bi bil. 'Moderni' svarun ima še kako izrazito telo, lahko oklepno vozilo pa služi le kot podpora na bojišču in mora dostaviti svojo živo vsebino čimbolj varno na ali z nevarnega terena. Lahko zapelje tudi na mino, serijsko do 3-kilogramsko, z dodatnimi zaščitami pa celo do 8. Zadaj se sicer lepo vidi oklep, osnovni ima 10 do 20 milimetrov, potem pa sta še dve plošči, tako da ima 3 sloje, pri čemer je možna še dodatna nadgradnja, da je odporen na več kot le kaliber 7,62 mm.
Naša vojska ga ima v dveh izvedenkah: poveljniško in pehotno bojno vozilo. Na zunaj sta enaka, poveljniški ima samo dodane računalnike in zvezo z ostalimi na višjem nivoju. Posadka so trije: poveljnik, namerilec, voznik, v izkrcnem zadnjem delu pa je 9 članov pehote. 157. logistični polk, 5. četa kolesnih vozil se vozi s svaruni, enota zagotavlja bojne zmogljivosti za izvajanje nalog nacionalne obrambe in zavezništva zunaj slovenskega ozemlja, deluje pa tudi v mednarodnih operacijah in misijah. Morda kot zanimivost: patrie bodo imeli tudi Hrvati, Švedi, Arabci, jasno, Finci in pa Poljaki, oni celo največ, saj so jih naročili kar 690. Od prvotno naročenih 135 jih imamo Slovenci zdaj samo 30, je pa hitro jasno, da gre za hud in moderen stroj, ki, kot sem videl med vožnjo, med civilisti vzbuja ogromno spoštovanja. Nikakor negativnega, predvsem navdušenega in pri nekaterih sem zaznal celo nekaj nacionalnega ponosa.
Svarun ima pri nas še naziv LKOV 8x8, iz česar je takoj jasno, da gre za osemkolesnik z osemkolesnim pogonom.
Zato je seveda izredno zmogljiv na terenu. Ima znotrajosne zapore diferencialov, s katerimi voznik izbira celo, katere pogonske gredi so gnane, nadalje pa lahko z zaporami diferencialov vozilo obrne skoraj na mestu. Za premikanje kolosa služi 6-valjni vrstni dizel od Scanie, z delovno prostornino 11.700 kubikov, največjo močjo pa 405 kW, torej okoli 550 'konjev', nekje v rangu BMW-ja M5. Šele, ko stopiš zraven, dejansko vidiš, da gre za konkretno gmoto, številke nikakor ne povedo dovolj in mu delajo nemara krivico.
Šele ko stopiš zraven, vidiš, kako velik pravzaprav je svarun. Na cesti je kot zavaljen slon v trgovini s porcelanom.
Vsako leto mora narediti tehnični pregled, ima prometno dovoljenje kot navadni avtomobili in imeti mora urejeno obvezno zavarovanje.
Vseeno, dolg je dobrih 8 metrov, širok 2,8, visok pa 3,2 metra. 415 litrov meri posoda za gorivo, kar mu zagotavlja operativni doseg okoli 800 kilometrov. Če posadka naleti na vodo, ni problema, lahko brede po 2 metra globoki luži, možna pa je celo predelava, s katero postane svarun ploven s hitrostjo do 10 km/h. Na kopnem gre pa preko 100 km/h. Po cesti, jasno. Urjenje poteka 13 tednov za voznika, obvezna je C-kategorija in VED-voznika. Ko se svarun vozi po cesti, mora imeti obvezno še spremljevalno vozilo. Samo eno, če sta največ dva svaruna, če jih je več, pa že vsaj dve.
Manjši podvig je že sesti za volan svaruna. Ja, ima volan, če je kdo mislil, da kaj drugega. Najprej je treba zlesti na vrh vozila, kjer se skozi dokaj ozko odprtino spustiš na sedež, ki je po višini nastavljiv. Milijona gumbov, ki so me obdajali, nisem pritiskal, ker sem imel nalogo le premakniti ta kolos in ga zapeljati po terenu. Torej, za noge sta klasični stopalki za plin in zavoro, zraven je ročica menjalnika, v bistvu kar se same vožnje tiče, nič posebnega. Le vidi se malo slabše iz vozila. Če sem odkrit, zelo slabo, ni primerjave z običajnimi vozili, ko imaš kontrolo nad vsakim vogalom, tukaj je za pogled naprej na voljo samo ozka lina, ampak verjetno bi med obstreljevanjem še tisto najraje zaprl.
Občutek je neverjeten, s kakšno lahkoto se vozi čez prepreke na terenu. Kolesa so velika in pogon zelo zmogljiv.
Resnično malokaj ga lahko ustavi. Dež je super namočil podlago, da je bilo res veliko blata in luže še posebej globoke tisti netipični poletni dan, pa je svarun vseeno z vsem opravil kot za šalo. Kljub velikosti in teži sem mislil, da bo bolj okoren. Saj je, sploh med obračanjem ali vzvratno vožnjo, ko ne vidiš nič, ampak v resnici voznik sploh nima tako težkega dela, kot sem si sprva predstavljal. Seveda, ko enkrat začnejo leteti metki okoli glave, postane zgodba rahlo drugačna in ne vem, če bi se takrat lahko navduševal nad občutkom na volanu in jezil nad tem, da je mogoče na desni strani stebriček za en centimeter preveč naprej in mi rahlo zakriva pogled na desno, ker sem malo nazaj podrl eno drevo.